Pri slovenskih igralcih se je skozi leta najbolj uveljavil igralski trening po načelih ruskega teoretika in praktika Konstantina Stanislavskega. Bistveno pri tej metodi je, da igralec čim bolj stvarno prikaže čustveni svet značajev. Ena od različic te metode je metoda Leeja Strasberga, ki jo je razvil v znamenitem Actor's Studiu v New Yorku, v Ljubljani pa to tradicijo že vrsto let neguje igralski studio bratov Vajevec. Pristop pravi, da naj bo dejanje izraz čustev, predmeti pa naj igralcu služijo kot motiv za iskanje občutkov. Tako za Stanislavskega kot Strasberga je značilen nekakšen psihološko-realistični pristop. Na zahodu se sklicujejo tudi na Meisnerjeve vaje, ki pomagajo igralcu do večje sproščenosti; nekateri profesorji na AGRFT uporabljajo tudi to metodo.
Iskanje kulture dihanja
Magistrica Alida Bevk že nekaj let predava tehniko govora na AGRFT, pred kratkim pa je v Londonu uspešno končala še šolanje za učitelja metode Fitzmaurice Voicework. Gre za delo na glasu, ki je uporabno za vse vrste performerjev, a tudi za vse druge, ki se ukvarjajo z javnim nastopanjem. »Pri akademijskem predmetu tehnika govora je poudarek predvsem na artikulaciji in obravnavi govornega aparata, tu recimo 'čistimo' narečja. S to tradicijo na akademiji ni pravzaprav nič narobe, vendar pa sem s časom tako pri sebi kot pri študentih opazila, da nam dela preglavice ravno srčika tega, kako govor povezati z dramsko igro. Skratka, kako zgraditi most, ki pomaga, da zaigraš sproščeno. Lahko sicer dobro igraš in si emotivno prepričljiv, nisi pa razumljiv oziroma glas ne prihaja iz tebe,« pripoveduje Bevkova. »Nekako sem se zavedala, da nam primanjkuje kulture dihanja, dihu se nismo posvečali dovolj.«
Pred štirimi leti je v to smer storila prvi korak. Na internetu je zasledila stran Saula Fitzmauricea, ki ima svoj studio v Los Angelesu, na njej pa povezavo do njegove matere Catherine Fitzmaurice, ki je metodo razvila. Ko je opazila njeno enodnevno delavnico v Londonu, se je nemudoma odpravila tja, da se je iz prve roke seznanila s to dihalno metodo, nato se je prijavila še na intenzivni tečaj v njihovem studiu v zahodnem Hollywoodu. Specializirala se je pozneje v Londonu.
»Ta metoda nam pomaga, da se povežemo s svojim glasom. Speech pomeni artikulacijo, voice pa je razumljen kot glas, ki se razvije iz telesa kot nekakšno lastno stališče, kot izraz tako osebnosti kot lika v smislu dramske igre,« poudarja Alida Bevk. Pri tem principu dihanja so najprej pomembne tako imenovane razstavljalne vaje, ki temeljijo na fizionomiji. Pri njih smo osredotočeni na to, kako naše telo deluje brez racionalnih posegov; šlo naj bi za stimulacijo avtonomnega živčnega sistema, ki sicer deluje kot naš obrambni sistem in podzavestno uravnava dihanje ali bitje srca. Ta sistem se aktivira, ko se prestrašimo, smo v šoku ali imamo tremo, to pa se pri človeku manifestira s tresenjem. Telo dobi premalo kisika, zato se ne more sprostiti. »Ker so nam rekli, da trema ni dobra za oder, lahko pademo v še večji krč, agonijo. Tresenje je sproščanje nastalega krča – in namesto da bi delali proti krču, se skušamo otresti tresenja, čeprav je v tistem trenutku dobro za nas zaradi večjega dovoda kisika. Metoda nas usmerja v to, da si dovolimo, da telo samo prevzame dih, kajti le tako se bo krč sprostil.«
Prek tresenja do pomnjenja
Metoda zahteva zelo specifične telesne pozicije, nekoliko podobne kot pri jogi, pri katerih razstavljamo stare dihalne vzorce, pri tem pa puščamo, da je telo spontano. Ena od teh praktičnih vaj se imenuje »umirajoči ščurek«, temelji pa na psihološki biomehaniki, tako imenovani bioenergijski psihoanalizi, ko se sproščajo vse čustvene travme, zbrane v telesnem krču. In skozi te vaje se lahko zgodijo v telesu tudi čustvene reakcije. V praksi je to videti tako, da poskuša posameznik svojo mišično maso povsem predati gravitaciji, pri tem pa je osredotočen samo na eno delujočo mišico. Reakcija je po navadi tresenje telesa, v tem stanju pa je mogoče marsikaj. »Če torej sama ničesar ne počnem razen enega napora na določeno mišico, se bo telo odzvalo tako, da bo začelo dovajati več kisika. Pri tem lahko opazujemo, katere mišice nam sploh služijo pri dihanju in katere ne. Če se v tej določeni poziciji ne uspete tresti, pomeni, da so trebušne mišice preveč angažirane. 'Six pack' mišica oziroma rektus, ki jo imajo fantje sicer tako radi, popolnoma nič ne pomaga pri dihanju ali govoru, kvečjemu zaklepa rebra in človek ne pride do svobodnega diha. Edina uporabna mišica je v resnici najgloblja, zelo ohlapna mišica v trebuhu, to je prečna, transverzalna mišica, ki je napeljana okrog trebuha in se pripenja na hrbet – tista, ki potegne trebuh noter in prepono navzgor,« pravi Bevkova.
Igralčevo telo naj bi po tej metodi sčasoma dobivalo sproščenost, ki je v teatru dostikrat narejena. »Igralci se radi pretvarjamo, da smo sproščeni, vse to pa so le dodatne senzacije v telesu,« še opozarja Bevkova. Metoda voicework deluje tudi pri pomnjenju besedila. Če se namreč med tresenjem začnemo učiti tekst na pamet, se v spomin vtisne globlje kot ob siceršnjem učenju. »Besedilo se neposredno stimulira v spomin: ne gre skozi korteks, racionalni del, ampak skozi možgansko deblo in limbični sistem, kar se poveže z emocijo in zato tekst postane dostopnejši. Tudi sama sem s to metodo preizkusila pomnjenje teksta in lahko pritrdim, da je vedno dostopen,« trdi Bevkova.
Nekemu igralcu ali osebi, ki nastopa javno, ta metoda lahko služi tudi kot princip ogrevanja, saj se telo zelo hitro ogreje, sprosti in odda kreativno energijo. Ali pa služi za odganjanje treme, da se v telesu čim prej spet vzpostavi ravnovesje. Nekateri študenti na AGRFT so že preizkusili to metodo in jo menda odlično sprejemajo. Še bolj naj bi bili nad njo navdušeni na nacionalni akademiji za dramsko igro v Budimpešti, kjer bo Bevkova v novembru ponovno predavala; tam razmišljajo o platformi, ki bi omogočila dolgotrajnejše sodelovanje, se pa z metodo seznanjajo že dodiplomski študentje.
