Zapisano v telesu
Z njenim zadnjim projektom, imenovanim Fizične manifestacije, se tako nadaljuje veriga raziskav in zanimanj, ki jih je nastavila že s prejšnjimi projekti. Gre za podobne, vendar bolj razdelane in jasnejše obsesije, ki so se pojavljale, na primer, že v Zgodbah o telesu. Tam jo je zanimalo telo posameznika, njegova telesna identiteta; kakor pravi, je na neki način »v fizionomiji človeka iskala protagonista in obrnjeno, dilema je bila tudi, kako oseba vpliva na telo in telo na osebo«. Iz dogodivščine Zgodb o telesu se je potemtakem izcimil zlasti konflikt med posameznikovo mislijo in njegovim telesom ter postal baza njenega trenutnega dela, ki jo je naposled nadgradila s postopki in metodologijami, osnovanimi v pristopih BMC ali body-mind centering. »Ker je BMC izjemno rizomatska struktura, se lahko dobro prevede v umetnost. Body-mind centering združuje različne matrice načel in orodij, s katerimi lahko prispemo do gibanja in ga nato tudi lažje razumemo.«
Prvi sta v proces Fizičnih manifestacij stopili baletni plesalki Mateja Rebolj in Sanja Nešković Peršin, kasneje so se v ta »gibalni laboratorij« vključili tudi drugi. Za delo z balerinama se je Premuševa v izhodišču odločila zato, ker jo je zanimalo, kako je strukturirano izrazito vertikalno, baletno telo, kakšne zgodbe so skrite v njunem mišičnem spominu in, nazadnje, kako močno je baletno telo kodirano. V okviru Fizičnih manifestacij je pomembno zlasti, da plast za plastjo odkrivajo, kakšne sledi in pripovedi je za seboj pustila določena motorična disciplina in kako živi telo, ki ni bilo zajezeno. Delo so pričeli že v letu 2012, naslednje leto pa se bodo odkritja in dokumenti združili še v celovečerno predstavo.
V središču vselej identiteta
Fokus dela Snježane Premuš je dvojen. Na prvi ravni si ustvarjalka želi oblikovati »ključ za odklepanje identitete teles«, k temu stremi nenehno, pri čemer niso toliko pomembna imena odkritih identitet, ne zanima je, »ali je rezultat moško ali žensko, vladajoče ali podrejeno, razvajeno ali revno«. Zaveda se, da izkupiček ne more biti konsistenten, da ljudje vsebujejo več plasti; to multitudo bi rada zgolj razgrnila in jo predložila v branje. V tem oziru je, seveda, pomemben odnos do gledalcev – Premuševo zanima, kako zagotoviti, da bo gledalec nekaj sploh zmožen videti in da se bo tudi v njegovi percepciji nekaj spremenilo. »Nad tem imamo izjemno malo nadzora, vendar je ta kaotični prostor vseeno mogoče preverjati ali se o njem učiti,« je prepričana. Treniranje pogleda je, opozarja, nekaj, kar v splošnem spremlja sodobnoplesno umetnost, deviški, vsakodnevni pogled včasih namreč nima dostopa do vsebin, ki se razpirajo na predstavah: »Seveda se pogosto zgodi, da ljudje, ki v plesno gledališče stopijo prvič, v plesu odkrijejo marsikaj, kar uide poučenemu pogledu, saj imajo v primerjavi z njim manj pričakovanj in zahtev, toda hkrati so lahko takšni gledalci manj kritični.« Nevarnost netreniranega pogleda tiči v tem, da se takšen pogled hitreje zadovolji z lepoto, simetrijo in virtuoznostjo, natrenirani pogled pa zlahka prebere kaj, česar na odru sploh ni.
Druga raven njene koreografije zadeva zlasti vprašanji, »od kod izvira gib in kaj je intenca plesa«. S tem zanimanjem je pristopila tudi k študiju koreografije na londonski šoli sodobnega plesa (London Contemporary Dance School), ki jo je z magisterijem zaključila leta 1998. Nikoli se ni poistovetila z različnimi plesnimi tehnikami, ki jih je spoznavala med akademskim šolanjem in izobraževanjem v mariborski Plesni izbi – zajeto je bilo vse od baleta, prek cunninghama do tehnike release.
Ples kot magična umetnost
Kot pravi, je zanjo vedno izjemno pomembno spoznavanje specifičnih govoric telesa, te pa, kadar so avtentične, niso tako uniformne, kot bi si želeli. »Navdušujejo me vsebine teh jezikov, ne pa njihova forma.« Plesne ali gibalne tehnike so po njeni oceni nekakšna historična zabloda: »Če ste Cunninghama vprašali po izvoru njegovega plesa, vam je pričel poročati o svojem lastnem telesnem jeziku, tehnika se je rodila šele, ko so tako kot on plesali drugi ljudje.«
Na vprašanje, kaj je ples in kam postaviti razliko med premikanjem in plesanjem, ne odgovarja naravnost, saj je to dvoumje podstat vsega njenega dela in delovanja. Meni, da je ples umetnost, obsojena na trenutek izvajanja in doživetja. Njena magičnost je prav v tem, da se dokumentira neposredno v telo gledalca. Ne moremo je arhivirati in neposredno ohraniti, hkrati pa gre za umetniško prakso, ki ustvarja sebi lastne pomene, včasih težko prevedljive v misel ali, drugače, pomene, ki so pogosto nekonsistentni in nekoherentni. Enako kot je nekoherentno naše telo, saj se spreminja v času in v prostoru. Premuševa je prepričana, da je naloga plesa predvsem v tem, da zamaje že kar neokusno postavko zgolj-estetskega telesa ali zgolj-estetizirajočega pogleda, da dekonstruira zahteve sveta okoli nas; v tem smislu je ples morda celo kontrakulturen, zagotovo pa je, kadar se ne trudi »razkazovati telesa«, protisistemski in nedogmatičen.
