Da se torej Do zadnjega diha: Zdaj poklanja režiserju, ki je s svojim prvencem na filmskem področju povzročil pravo revolucijo, je bržkone jasno, tako kot je jasna časovna oznaka priredbe. Uprizoritev, ki v določeni meri dejansko enostavno prevzema Godardov postopek referenčnih vnosov, je v besedi in fotografiji dobesedno posejana z naslovi in podobami še drugih Godardovih del (tudi najnovejšega). Ob tem pri filmskem inovatorju najde tudi spodbudo za izraz aforizmov in filozofskih referenc – čeprav se to med drugim manifestira v domislicah tipa »What the Foucault?« – ter se nanj nasloni celo pri oblikovanju lastnega gledališkega napovednika. Poleg tega teži režiser Koceli po zgledu postopkov avtorskega filma tudi k samonanašalnosti, ko v nekem trenutku spomni na avtorski projekt, ki ga je v isti dvorani pripravil v lanski sezoni – spet sicer z nekakšno domislico (ugotavljanjem, kako je igralec podoben tistemu v Café Dada). Velika prisotnost Godarda se kaže tudi na ravni uporabe koreografskih elementov iz znamenitega plesnega prizora v filmu Bande à part. Skratka, vir navdiha se v takšni uprizoritveni fascinaciji, ki še mestnemu okrožju nadene ime Nouvelle Vague, pojavlja v obliki pravcate božje vseprisotnosti.
Priredba pa se kot aktualizacija vendarle ne izoblikuje zgolj z dopolnitvijo izvornega naslova. Koceli in Mahkovic pokažeta avtorski pristop na različne načine: ponekod nekatere elemente spreminjata oziroma nadomeščata s sodobnejšimi ekvivalenti (namesto Patricijinega priljubljenega pisatelja Faulknerja je zdaj tu Franzen), drugod material dodajata, tudi s prikazom avtorja, Godarda samega, predvsem pa, da bi ujela duha našega časa. To je med drugim doba selfijev, v prisotnosti katerih je mogoče najti navezavo na pozornost, ki jo Godardova akterja namenjata lastnemu imidžu. Toda ali je za zajetje tega fenomena res dovolj zgolj momentalni postanek pri njegovi manifestaciji?
V uprizarjanju, ki se Godardu v tolikšni meri poklanja – tudi na vizualni ravni s posameznimi kostumografskimi odsevi Branke Pavlič –, obenem pa skuša biti »zdaj«, se zdi spodrsljiva prav ta težnja vključevanja, ki v obeh segmentih pravzaprav obstane na poti konkretnejšega razvoja. Kot celota pa se uprizoritev pod Kocelijevim režijskim vodstvom ob vseh poskusih preboja (z denimo neposrednejšim stikom z gledalci) in vsej raznovrstnosti vnosov – vendarle tudi z njihovim prevladujočim značajem – naposled sestavi zgolj v obsegu všečnega. Ali tako ne deluje v nekolikšnem odmiku od same osnove?
