Tisto, kar nam je No more solo ta večer v resnici ponudil, je prikaz strukturirane improvizacije, s kakršno bi se lahko srečali v kurikulumu katere koli sodobnoplesne šole. Predstavo odpre sklop improvizacijskih nalog, ki jih izvajajo plesalke Katja Legin, Kaja Janjić, Barbara Kanc, Jana Menger, Urša Rupnik in Tina Rozman ter plesalca Matic Bobnar in Leon Marič. Nastopajoči izmenjaje vstopajo in izstopajo iz sredine prizorišča (predstava se koncentrira okoli »težišča« plesnega podija) ter s tem vstopajo in izstopajo iz odnosov. Strukturirano improvizacijo bogati napisani gibalni material, v katerem se plesalci srečujejo ali pa skozenj rezonirajo. Prihaja do kratkih in zelo kratkih stikov, sam napisani gibalni material pa je spet vzet iz kurikuluma plesne izobrazbe – neinventiven in predvsem tehničen (plesna tehnika se običajno pari z zapisovanjem plesa). Prvi kos predstave se izteče v utrujena, skrotovičena telesa, ki ležijo na tleh. Kasneje se priplazijo do kvartetov in oktetov ter spet razpadejo v samostojne enote ali duete. Veliki rez nastopi, ko začnejo plesalci ordinirati z dolgimi plastičnimi tulci, s katerimi navidez podaljšujejo osi plešočega Leona Mariča. Naposled na tulce še malo zapihajo. Ples se zaključi, kot se je začel: s strukturirano improvizacijo.
Redke so predstave, ki pod plesno sonce pošljejo tako malo novega in tako malo smisla. No more solo skuša biti gibalno virtuozen, a ne zadosti pogojem za to – kot rečeno, je gibalni material skop, repetitiven in šolski, tudi kadar se udejanja v improvizaciji. Poudariti je treba, da po kondiciji in prezenci izstopata Leginova in Janjićeva, ostali akterji pa se v intenci raztelešajo. No more solo želi dati besedo plesu, vendar za to sploh ne angažira plesa, pot do govorice želi skrajšati tako, da si izmisli (pogojno rečeno) formo nekih telesnosti. Samega sebe ukinja na osi med zapovedanim gibanjem, katerega edini razlog je zapoved, in pomensko tišino, ki jo zapoved proizvaja. Ob No more solo se lahko vseskozi sprašujemo, čemu vse to in kaj se pravzaprav dogaja. Ob No more solo se lahko znova zavemo, da je treba za to, da bi konkretno telo in konkretno plesanje nekaj mislila ali nekaj pomenila, to telo in plesanje olupiti njune trenutne zgodovinske forme ali, rečeno času primerno, njunega trenutnega trenda. Tehnika disciplinira za »nekaj drugega« in »tisto drugo« je projektu No more solo povsem ušlo.
