No, zlatih čeveljčkov ne zagledamo na koncu, pa tudi ne v obliki enega samega para, saj so že na začetku obuvala vseh prisotnih zlata – razen seveda pri Obtoženem, ki se pojavi kasneje. Ta bleščeča podoba, do pojava katere mora(mo) glede na dramsko predlogo šele priti, je (danes) torej že tu – le pri Obtoženem se »zazlatita« šele goli nogi, ko se na koncu, ob zamenjavi življenja s smrtjo, sezuje. Podoba je prisotna v vsej vidnosti, ta pa hkrati bledi njen izvorni pomen. Takšna razkritost in tudi dostopnost (očem drugega) se v sami uprizoritvi kaže še drugače. Suševa (z dramaturginjo Petro Pogorevc) Zlata čeveljčka umešča v osvetljenost zaprtega prostora (tudi okno je le začasno orisano), kjer se situacija naposled vrne na svoj začetek; v prostor, ki ni ravno videti kot sodišče (pa saj tudi sojenje ni običajno), z zastekljeno »celico« v globini (scenografka je Zorana Petrov), ki odpira pogled na posamične umike, občutenja, stiske sodelujočih v obravnavi, sicer ujetih v svoje vloge, v katerih se je pač lahko »za drobec časa počutiti brez smisla«.
Da v tej nenavadni situaciji bivajo zaprti svetovi, med katerimi ni prave komunikacije, nekaj pove že uvodna podoba, ki akterje obravnave zajame kot nekakšno mrtvo naravo, ta pa začne postopoma oddajati živalske glasove. Da je komunikacija dejansko enosmerna, izdatno poudari stopnjevanje v pomnožitev replik, ki se do nerazumljivosti medsebojno prepletajo (in hitijo – kot bi lovile ritem sodobnega časa). Da gre za izpraznjenost, je mogoče zaznati ob grotesknem izčrpavanju znane replike »Mit! Mit! Mitologija!«. Prvotna podoba se, tudi ob glasbenem prispevku Larena Poliča Zdraviča k obarvanosti situacije, krepko razgiba. Bivanje navsezadnje »zapolnjujejo« mala opravila – Administratorka (Karin Komljanec) si daje opraviti z velikim kaktusom –, medsebojne odnose nadomeščajo grobi površinski stiki – Tožilec (Jaka Lah) neprestano fizično nadleguje Odvetnico (Anja Drnovšek) –, medtem ko si v tem absurdnem vzdušju Obtoženi (Jernej Gašperin) zaman prizadeva za uveljavitev nasprotovanja obstoječemu zapisniku. Sojenje tako ubere svojo pot; zaprti svetovi se v časovnih odmerkih razklenejo: Primož Pirnat kot Poročevalec doživlja prave preganjavice, Milan Štefe, sarkastični Prisednik senata, se postavi v bran atributom starosti, Boris Ostan, ki ga je kot Predsednika senata prej hipoma kar odnašalo v gore, pa naposled razkrije bistvo svoje lovske strasti. Izbruhi posameznih akterjev so, tudi v svoji mestoma »precej nedokončni« naravi, pravi mali nastopi; tako jih režijsko izpelje tudi Suševa, ki dramsko opravljanje različnih vlog Sodnega sluge (Gregor Prah) razvije v nosilca uprizoritvene podpore nazornim prikazom.
Zdi se, da se v tem početju vse skupaj pretirano nagne k ilustrativnosti, pa naj je situacija v (komičnih in drugih) prijemih prignana še do takšne skrajnosti. Vsekakor pa sta Zlata čeveljčka predstava, ki jo oblikuje izrazita igralska energija.
