Odprti oder (od strani ga zamejujejo le stranske kulise), ki se razširja daleč v globino, kjer v nedoločljivo temnino dobesedno izginjajo in iz katere tudi skoraj neslišno »vdirajo« plesalci, zapolnjujejo mračne podobe tragične ljubezenske zgodbe Tristana in Izolde. Simbolno svet prihaja z vrha, iz onostranstva: atmosfero predira fascinantna, ogromna prozorna (narobe obrnjena) kupola (delo Mete Grgurevič in Jaše), ki se s spuščanjem in dvigovanjem vklaplja v dramsko dogajanje. Z ostrimi robovi neusmiljeno »reže« svet pod sabo, obvisi nad glavami plesalcev, s čimer posega v njihov intimni prostor in ga na koncu, ko Tristan v mukah umre, tudi preseže: izmikajoča se robovom, ki pa so jo vendarle zaznamovali, odide v »nič« tudi Izolda.
Prvo dejanje, dramaturško mestoma zastavljeno precej ohlapno (dramaturginja je bila Barbara Novakovič Kolenc), zgodbo razpre skozi nekoliko preveč zatemnjen mitološki svet (luč je delo Jake Šimenca), ki deluje, kot da prihaja iz onostranstva in se umešča v realno, medtem ko je drugo dejanje bolj kompleksno, čustveno napolnjeno in niansirano, lučno bolj umirjeno in svetlejše, zaradi česar plesna naracija dobi svoj vzgon in možnost »govora« o mitološki nesrečni ljubezni, v kateri morata Tristan in Izolda v dobro države potlačiti svoja čustva. Dogajalni toposi so v drugem dejanju jasno začrtani, premikajoči se po celem odru, med njimi je spletena trdna vez. Koreografija mladega koreografa romunskega rodu Dana Datcuja je strukturno razdelana, ansambel zgnete v precizno celoto, v kateri pa vsak predstavlja svojo gibno napetost. Zajema iz znanih strukturnih vzorcev, jih preoblikuje, pogosto prehaja med krožnimi in eliptičnimi strukturami, vzorce širi z lastnim gibalnim izhodiščem, predvsem pa se napaja iz osebnih vzgibov plesalcev. Tako dosega izrazito fluidno mehkobo, s poudarkom na zgornjem delu telesa.
Historičnost dogodka podpira estetska kostumografija (Uroš Belantič); oblikovno namreč posega v zgodovinski čas, hkrati na oblačila lepi pridih sodobnih silhuet, moteče je le, da je zaradi oblikovne in barvne usklajenosti ansambla prepoznavnost nekaterih protagonistov zabrisana. Odlična domislica je kovinska rokavica na rokah vitezov, ki s svojim žvenketanjem nadomesti slišni vtis bojevanja (sabljanja). V monumentalnost uprizoritve se vklaplja avtorska glasbena matrica (Sašo Kalan), ki se napaja iz raznih glasbenih vzorcev, pogosto menja teme, s čimer pa prevečkrat razbija dramaturgijo plesne sekvence.
Osnovno pripovedno linijo v predstavi zavzame Izolda, zdi se, kot da je skoznjo projiciran kod zgodbe. Uteleša jo Tjaša Kmetec s svojo značilno mehko linijo rok in vratu, izhajajočo iz notranjega vzgiba, z zadržano emotivnostjo, ki popusti le v duetu s Tristanom v drugem dejanju. Kot nekakšen njen protipol učinkuje z močno in natančno telesno ekspresivnostjo Brangaena Regine Križaj. Lukas Zuschlag kot Tristan je v duetih z Izoldo z njo kontrapunktno prepleten, mehko čustveno in gibalno odziven, v svojem mrtvaškem plesu izrazito plesno samosvoj. Manj izpostavljene like vsak v svoji plesni maniri odplešejo Petar Đorčevski kot kralj Marke, Alexandru Barbu kot vitez Melot in Luka Žiher kot Tristanov spremljevalec Kurwenal.
Nova baletna predstava predstavlja lucidno kreativno energijo avtorjev posameznih elementov v uprizoritvi, ki ji malo zmanjka za trdnejše oblikovanje celote.
