Priljubljeno otroško opero Rdeča kapica, katere premiera bo nocoj v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, bodo lahko slovenski otroci znova videli po več kot stotih letih. Pod produkcijo se podpisujeta Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) in produkcijska ekipa Čarobna dežela, specializirana za otroške operne in baletne predstave. Vezni člen med obema je operna pevka Katja Konvalinka, ki umetniško vodi SKGG in je svetovalka za opero tudi v Čarobni deželi.
Dolgočasna opera?
»Cuijeva Rdeča kapica je bila napisana za carjevega sina Nikolaja in je tako ena redkih oper, ki so dejansko namenjene otrokom. Obstajajo sicer znamenite opere iz različnih obdobij s pravljično vsebino, na primer Mozartova Čarobna piščal, Rossinijeva Pepelka, Humperdinckova Janko in Metka, Wagnerjevo Rensko zlato ter mnoge druge. Vendar vse te opere trajajo vsaj tri ure in so pravzaprav namenjene odraslim,« pojasnjuje Konvalinkova. Da je lahko operna umetnost lepa in zanimiva, je treba najprej prepričati otroke, a tudi njihove starše, ki so si vzeli čas in jih pripeljali v gledališče: treba je izbrati kakovostno opero s kakovostnimi pevci, jo postaviti na zanimiv način ter primerno starosti otrok ali mladostnikov. Ta predstava je denimo primerna za otroke, stare štiri leta in več.
Vprašanje, kako pritegniti otroke v opero, pa ni enoznačno. Danes so otroci že zaradi risank vajeni drugačne dinamike in jim hitro postane dolgčas. Režiserka Yulia Roschina se je zato odločila, da bodo opero odigrali klovni. In v klovne se bodo oblekli štirje pevci, poleg Konvalinkove še Klemen Torkar, Polona Kopač Trontelj in Klemen Adamlje. Zabavnih situacij na odru bo menda kar nekaj, denimo ko se lovec spremeni v mamo, babica pa v drvarja. Opero je v slovenski jezik prevedel dr. Henrik Neubauer, kostumografijo in scenografijo je izdelala Jasna Vastl, za klavirjem pa bo Darja Mlakar Maležič.
Pritegniti s kakovostjo
Konvalinkova je pred osmimi leti napisala priredbo Humperdinckove opere Janko in Metka in v mislih je že takrat imela pravcati glasbeno-operni cikel za majhne otroke, kot je to videla v Gradcu, kjer je študirala. Idejo sta dokončno uresničila z Matejem Rotovnikom iz Čarobne dežele, predstavo pa sta nato ponudila osnovnim šolam. »Takrat sem menila, da bomo uspešni že, če jo odigramo dvakrat, a je bila učiteljicam in otrokom tako všeč, da smo jo igrali več let,« se spominja Konvalinkova. Pozneje sta z Rotovnikom postavila še Mozartovo opero Bastien in Bastiena, Rdeča kapica pa je njuna že tretja skupna produkcija. Ima pa Čarobna dežela na sporedu že opero Rusalka, balet Pepelka in več čarovniških predstav.
SKGG kot komorno gledališče sicer ni specializirano za otroke in tokrat v bistvu prvič sodelujejo v tovrstni produkciji, so pa lani uprizorili Gluckovo opero Ogoljufani sodnik, ravno tako v režiji Yulie Roschina, ki je primerna za mladostnike. »Poskusili smo in zelo so se smejali, letos nas čaka še kar nekaj ponovitev,« pravi Konvalinkova. Januarja prihodnje leto pa pripravljajo premiero Piccinnijeve opere La Cecchina, pri čemer bodo sodelovali še drugi koproducenti, Cankarjev dom, akademija za glasbo s svojim orkestrom, dirigent Simon Dvoršak in prek avdicije izbrani pevci. V ateljejih ljubljanske Opere bodo lahko vadili, iz fundusov Opere in ljubljanske Drame pa so jim posodili kostume in scenske elemente. »Denarja za produkcijo je malo, 'ekološko' reciklirani scenografija in kostumografija, če ju naredijo pravi ljudje, v tem primeru Vasilija Fišer, pa sta mi dejansko še bolj všeč,« pravi Konvalinkova.
Malce drugačen pristop do opere pri nas že poznamo. Čudovit primer, ki je všeč starim in mladim, je komorna opera Mnemosyne skladatelja Gregorja Strniše in libretista Iztoka Lovrića, ki je na 37. Tednu slovenske drame leta 2007 prejela Šeligovo nagrado in nagrado občinstva. Žal takšnih projektov država ne podpira, podpira zgolj operno produkcijo znotraj nacionalnih opernih hiš; sicer bi lahko oba avtorja še kaj postavila na oder in tudi SKGG ne bi bilo letos zavrnjeno za sofinanciranje z utemeljitvijo, da ne konkurirajo ljubljanski Operi. »Domneva o konkurenci je naravnost smešna,« meni Katja Konvalinka. Na srečo imajo v ljubljanski Operi precej več razumevanja zanje kot ministrstvo, še dodaja.
