Da gre v uprizarjanju, ki si s pomočjo Aristofanove satirične osti in njenega domnevnega vboda, to je resničnega političnega vpliva, zada načeti vprašanje moči gledališča danes, za približevanje antične sodobni (filozofski) misli, je jasno. Konceptualno zasnovo, ki jo v kolektivnem delovnem procesu s soustvarjalci pripelje do cilja, Novak pač nedvoumno naslovi. Kar ostane nejasno, pa je sam odgovor na vprašanje, kaj nam režiser s svojim ambicioznim gledališkim detektiranjem stanja stvari naše družbene stvarnosti sploh posreduje. Če namreč uprizoritev pospremijo širokopotezne razlage – dramaturg Tomaž Toporišič denimo zapiše, da bo »skozi dialog z antiko in antično komedijo projekt spregovoril o možnostih iskrenega umetniškega političnega angažmaja« –, priča rezultat o vsem drugem kot izdelani uprizoritveni artikulaciji vprašanj, ki si jih deklarativno zastavlja.
V spodnji dvorani SMG, kjer izvajalci predstave (v scenografiji Petre Veber) postopoma obkrožijo občinstvo, pa tudi prestopijo v njegovo neposredno bližino in ga deloma celo vpletejo v dogajanje, vse skupaj steče v rahlo nezavezujočem tonu uvodnega stika igralcev z gledalci in s ponazoritvenim povzemanjem Aristofanovih Oblačic. Nadaljevanje krene od teh, saj začne besedilno predlogo polniti z na kup nabranim materialom naše aktualne stvarnosti, ki ga iz kaotičnega soočenja »samih dobrih idej« – besedičenja, ki naj bi prikazalo nemoč današnjega aktivnega delovanja oziroma političnega angažmaja? – preobrne v preplet posamičnih točk, med temi tudi z dialoško, ki uprizori dopisovanje med Slavojem Žižkom in Nadeždo Tolokonikovo, ustanoviteljico Pussy Riot. Vse skupaj lahko sicer razumemo kot nabor različnih oblik delovanja (denimo protestiranje bolj »foteljskega« tipa), a brez nadaljnjega razvoja (spodbujanja k prespraševanju, na primer), saj se tu zadeva ustavi. Prikaz brezglavega kopičenja idej se resnično udejanji kot princip podajanja materiala, iz katerega se bolj kot ta sam izlušči podoba uprizoritvenih idej, ki jim manjka ravno premislek.
Reči, da je s takšnim načinom uprizarjanja, ki, mimogrede, stavi na učinkovanje žive glasbene izvedbe (songov režiserja in dua Incurabili), v predstavo Sokrat, Slavoj in sofisti že zajeto stanje današnjega gledališkega delovanja, bi bilo preenostavno. In najbrž se je za konec tudi preenostavno vrniti k napovedanemu naslovu, a kaj, ko pa se je vendar v primeru te produkcije – in torej tudi z vidika predstavljanja tega gledališkega dela javnosti – asociacija na Megle izkazala bolj zares kot za šalo.