»Hvala za vse izraze naklonjenosti, ki sem jih bil deležen v minulih dneh,« je ob sinočnjem sprejemu Borštnikovega prstana za življenjsko delo vidno ganjen izjavil Vlado Novak, prvak (in zaščitni znak) mariborske Drame. Njegov preprost, toplo človeški govor, pospremljen z iskrenim aplavzom, je na najboljši mogoč način sklenil letošnje Borštnikovo srečanje. Na nacionalnem gledališkem festivalu, ki bo prihodnje leto praznoval abrahama, se je v SNG Maribor in drugod po mestu v desetih dneh zvrstilo 60 dogodkov; polovico tega je bilo predstav iz tega ali onega programskega sklopa, drugo polovico pa so dodali pogovori, simpoziji, razstave in preostali dogodki.
Po ocenah organizatorjev je festivalske prireditve obiskalo okoli 6500 ljudi, kar je največ v zadnjih letih – in lep dokaz, da festival v Mariboru ne le živi, temveč se tudi razvija. Umetniška direktorica festivala Borštnikovo srečanje Alja Predan je bila lahko upravičeno zadovoljna, nič manj vesela pa ni lahko niti odmeva, ki ga je festival deležen v tujini, saj ga je tudi tokrat obiskalo lepo število radovednih tujih gostov.
Znova Lorenci in Koležnikova
Nujni del sklepne slovesnosti festivala je seveda tudi podelitev festivalskih nagrad – in če bi se zgolj na hitro ozrli na seznam prejemnikov letošnjih nagrad strokovne žirije, ki so jo sestavljali Tea Rogelj (predsednica), Barbara Orel, Jasen Boko, Tomasz Kubikowski in Petra Vidali, bi lahko rekli: na slovenskem gledališkem nebu »nič novega«. Med desetimi predstavami, ki so bile uprizorjene v tekmovalnem programu, so večino priznanj pobrale predstave Jerneja Lorencija in Mateje Koležnik (oba sta režirala po dve predstavi v konkurenci), večina igralskih nagrad pa je šla v roke članov ansambla ljubljanske Drame (Nina Ivanišin, Barbara Cerar, Janez Škof), z izjemo nagrade za mlado igralko Ani Urbanc.
Veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje je tako dobila Šeligova Svatba, ki jo je v ljubljanski Drami zrežiral Jernej Lorenci, kar je že tretja zaporedna velika nagrada za predstave v njegovi režiji (predlani Nevihta, lani Ponorela lokomotiva); tudi nagrada za režijo je – enako kot lani za Johna Gabriela Borkmana – pripadla Mateji Koležnik za režijo Mišimovih Modernih nô dram v Slovenskem stalnem gledališču Trst (predstava je bila deležna še posebne nagrade žirije, nagrajen pa je bil tudi njen dramaturg Goran Ferčec) in Abejevih Prijateljev v ljubljanski Drami. Tretje leto zapored je bil nagrajen tudi Lorencijev stalni sodelavec Branko Rožman, tokrat za glasbo v predstavi Mrtvec pride po ljubico (tako kot za glasbeno podobo Nevihte in Ponorele lokomotive); ta predstava, ki jo je Lorenci zrežiral v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj, je, mimogrede, prejela tudi nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev minule sezone. Branko Hojnik, še en redni sooblikovalec Lorencijevih predstav, si je Borštnikovo nagrado za scenografijo prislužil s Svatbo in pa ljubljansko-mariborsko koprodukcijo Kralj na Betajnovi v režiji Eduarda Milerja.
Nova energija na obzorju
Pa vendar: le na podlagi seznama nagrajencev bi bilo zmotno misliti, da se v slovenskem gledališkem prostoru ne dogaja nič posebnega. Zdi se celo, da je ravno nasprotno: v letošnjem tekmovalnem programu – zasnovala ga je selektorica Amelia Kraigher – so se, denimo, znašle kar tri uprizoritve režiserjev, ki so se na festivalu predstavili prvič (Igor Pison, Kaja Tokuhisa in Natalija Manojlović), ob tem pa je žirija še posebej izpostavila dejstvo, da je v primerjavi z lanskim letom v tekmovalnih predstavah zasledila tudi presenetljivo veliko mladih igralk in igralcev (tistih, starih do 30 let) – člani žirije so jih našteli kar 13 v 16 vlogah.
Vse to govori v prid občutku, da je slovensko gledališče vitalno in živahno. Ugotovitev, da so polovico tekmovalnega programa sestavljale uprizoritve, ki so temeljile na domačih dramskih predlogah, ga kvečjemu potrjuje, ali kot je v svojem poročilu sklenila žirija: »Sklepamo lahko, da slovenska dramatika, bodisi klasična bodisi sodobna, uspešno nagovarja čas, v katerem živimo.« In prav za to pri gledališču in umetnosti nasploh navsezadnje tudi gre. kul
