Formalni okvir ljudske igre z živima muzikantoma, na golih, nič kaj spektakelskih lesenih deskah, s pojasnjevalnimi mednapisi in medigrami s songi pred zaveso, z odpiranjem zadnje stene gledališča na ulico, s katere pripelje predpotopno prevozno sredstvo, osvetlitev avditorija vsake toliko, nagovori ali medlo vključevanje publike v igro, v reklamna pin-up dekleta iz petdesetih napravljene dekle, neki markirani potresavajoči »gestuski« gospodarjeve hčere so kot učbeniški seštevek Brechtovih »potujitvenih učinkov«. Pri tem je videti, da Nebojša Bradić v celoti zamiži pred dejstvom, da je epizacijo (torej Brechtov upor klasični aristotelovski dramaturgiji oziroma meščanskemu gledališču) v svojem razvoju že zdavnaj posrkalo dandanašnje postdramsko gledališče. Kje je šele režijski razmislek, kje se v tej estetski samoumevnosti danes nahaja Brecht, ta zgodovinska karikatura (gledališkega) umetnika, ki nekaj brklja zase v studiu pred odprtimi vrati revolucije?
Igra o nepredvidljivem gospodarju Puntili je sicer obrtniško spretna gledališka in družbena spremenljivka z dvema obrazoma – ne-srečnost obratov »usode« niti ni do kraja uprizoritveno izkoriščena –, ki se iz gledališko pijanske komedije, ki ima povsod prijatelje, nenadoma strezni k tragediji družbenih eksploatacij. Na Brechtovi Puntilovini se dialektika gospodarja in hlapca vodi skozi globoko resnico na dnu kozarca, kjer zmore vladavina alkohola preseči vsa družbena nasprotja. Gre za niz karnevalskih zamenjav družbenih vlog – najočitneje v preizkusu gospodarjeve hčere za šoferjevo ženo –, ki pa se vsi po vrsti sfižijo ali drugače, potrjujejo vso absurdnost začasne enakopravnosti, ki še dodatno poglablja socialne prepade.
Puntila Renata Jenčka, ki, večno žejen, čemerno nergav rjove na ves glas ali se nenadoma pijansko dobrikajoče veseljači ali celo zaroča vsevprek, pa hlapec/šofer Matti Andreja Murenca, ki se po nejevoljnem popuščanju potrpežljivosti gospodarja odpoveduje, sta sicer energično nepojenljivi prezenci, a takšni bi lahko bili tudi v kakšni drugi vlogi. Kakšen je koncept v principu igre, brechtovski ali ne, identifikacijski odnos do eksistenc na odru ali izstop iz njih, kaj šele njihovo komentiranje, je težko zaznati: bolščanje v publiko tu in tam ni v pomoč. Izstopa le Pia Zemljič kot dekla, ki ji je v igri naloženo tudi pevsko povezovanje igre v medprizorih, sicer plava v diplomatsko opotekavi uprizoritvi, brez kritične odrezavosti ali vodila konceptualne hrbtenice. Igralska svežina in polnost Nine Rakovec, podobno druge dekliške druščine, se kot da uporablja za mašila uprizoritvenih lukenj; za hipne nasmehce in skatološke pritikline se nepopravljivo udriha po dramaturški podobi; tu je sicer še Blaž Setnikar kot dobrodošlo popestrilo, a vendar v zgolj epizodni karikaturi diplomatske noblese. Aktualnost vsebine, ki jo na oder polaga Brecht, se zmelje v serijo praznih recitalnih praks, zgolj načelne in papirnate režije.
S čim naj bi torej gostovanje Nebojše Bradića v Celju gledališko obogatilo in družbeno problemsko razprlo tukajšnji uprizoritveni prostor, ostaja vse prej kot jasno. Upati gre, da bodo gostovanja, ki se obetajo v naslednji sezoni, bolj odloč(il)na.
