Sperrova ljudska igra je umeščena v vaško okolje in podobno se dogajanje igre Marieluise Fleißer, ki ima prav tako ljudski značaj, odvija v malem kraju. Ob prenosu v slovenski prostor je izvorni bavarski umeščenosti poiskana ustreznica: Buljan tako kot Lovske scene tudi Močan rod (v prevodu Lučke Jenčič) uprizarja v gorenjskem narečju (za priredbo je poskrbela Barbara Rogelj). Uprizoritvena estetika nove postavitve povleče s prejšnjo nit še v drugih komponentah, denimo v vključitvi glasbe (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki jo v odrskem ozadju v živo izvaja »ansambel Fleißer«. Vendar pa Buljan v sodelovanju z dramaturginjo Marinko Poštrak uprizoritev v vidni meri zasnuje prav na temelju same »obuditve« avtorice: Močnega rodu gledalci tako ne pričnemo spremljati z njegovimi uvodnimi replikami, pač pa smo vanj vpeljani z dodanimi odlomki iz avtoričine tretjeosebno napisane biografije, ki ji kronološko sledimo tudi kasneje, ko se v igro vključi tudi v poudarjanju njenega dolgoletnega nastajanja in predelovanja.
Skratka, Buljan sicer realistični prikaz izkoriščevalskih razmerij med pripadniki obrtniške družine – spremljamo jo v notranjosti scenografsko (Jean-Guy Lecat) detajlno opremljene izbe – uprizoritveno poda znotraj nekoliko poučnega okvira, tega pa hkrati lomi z vnašanjem elementov drugačne narave, kot je že njegova kabaretna podoba, ki jo na koncu poudari še pevska točka. Takšen režijski princip, ki je s komičnimi rahljanji samega upodabljanja osnovnega dramskega dejanja prisoten tudi v notranjosti celote, resda prispeva določeno distanco do uprizarjanega, a ta se v končnem učinku prej kot v spodbujanju k gledalčevemu razmisleku o tematiki, ki jo igra razpre, pokaže v dejanskosti razdalje, ki se vzpostavi med gledalcem in uprizarjanim.
Močan rod je najprepričljivejši v igralskih kreacijah, med katerimi velja izpostaviti Vesno Slapar v vlogi hladno preračunljive Balbine in Sašo Pavlin Stošić, ki ji stoji nasproti kot ravno tako koristoljubna, a značajsko ranljivejša Annerl.