Max Brooks v knjigi World War Z tako imenovani razviti svet opiše kot svet, ki temelji na potrošnji, netrajnostnem odmetavanju dobrin in prepuščanju vseh oblik fizičnega dela drugim takoj, ko je to mogoče. Situacija bi se seveda drastično spremenila ob morebitni večji katastrofi, ki nas po številnih scenarijih neizbežno čaka. Takrat bi po Brooksovem mnenju osebe, ki jih še včeraj skorajda nismo opazili, medtem ko so popravljale stranišča, izdelovale pohištvo ali gojile zelenjavo na vrtu, nenadoma postale ključni akterji pri vzpostavljanju civilizacijskega minimuma.
Ob ogledu letošnjega jubilejnega Bienala (industrijskega) oblikovanja se zdi, da nas prireditev v večji meri poskuša opozoriti prav na to. Kaže nam prihodnost, ki je – če bomo nadaljevali po obstoječi poti – preprosto ne bo. Vsaj ne v smislu napredka, ki smo ga vajeni danes. Problem smo mi sami, kot že nekaj časa opozarja oblikovalec in filozof Tony Fry. Problem smo zato, ker ne želimo videti vzrokov za stanje, v katerem smo in še bomo. Z drugimi besedami: problem smo, ker zanemarjamo posledice lastnih dejanj, s tem ko nočemo razumeti, da je prav vse v soodvisnem razmerju.
Premik k procesu sodelovanja
Posledice naših dejanj so torej predvidljive, zato ni čudno, da nas na razstavi BIO 50 denimo oblikovalci iz Re-Do-Studia skupaj z Antoniem Monnetom in Ricardom Carneirom z univerzalnim »motorjem« popeljejo v postapokaliptični svet Pobesnelega Maxa – v svet, kjer z enim predelanim motorjem poganjaš mešalec betona, žago, vodno črpalko ali vozilo. Podobno je skupina, ki se je posvečala temi Hekanje gospodinjskih aparatov, iskala načine, kako bi se lahko gospodinjski aparati s programsko odprtokodno logiko tudi fizično prilagajali in spreminjali glede na naše trenutne potrebe (ali pomanjkanja). Nuša Jelenec in Gaja Mežnarić Osole iz skupine Spoznaj svojo hrano sta pred nas postavili kuharsko knjigo preživetja, Leonora Jakovljević in Jan Kikelj pa sta muzejski park preoblikovala v park užitnih stvari za skupnost. Namen je enostaven: prepoznati užitno hrano tam, kjer je danes pogosto ne vidimo. Namesto oblikovanja vsakdanjika se torej pred nami razpira oblikovanje za svet po koncu sveta, kot ga poznamo danes.
Po besedah organizatorjev letošnji BIO 50 pred obiskovalce postavlja »rezultate šestmesečnega sodelovalnega procesa več kot 120 oblikovalcev, multidisciplinarnih strokovnjakov, institucij in podjetij«. Našteti so bolj ali manj uspešno sodelovali v enajstih skupinah pod taktirko belgijskega kuratorja Jana Boelena. Organizatorji poudarjajo, da bistvo sodelovanja niso rezultati, koncepti, temveč sam proces sodelovanja znotraj eksperimentalnega modela oziroma procesa gradnje tako imenovanega slovenskega laboratorija s ciljem javnosti približati disciplino oblikovanja.
Laboratorij namesto pregleda
Zastavljeno seveda kliče k odgovoru na vprašanje: je bil ves ta logistični zalogaj vreden vloženega napora? In seveda: je organizatorjem uspelo doseči zastavljeni cilj? Glede na to, da je šlo tokrat že drugič v zgodovini bienala za kurirano razstavo, bi na razpisane teme (Dostopno življenje, Spoznaj svojo hrano, Javna voda – javni prostor, Hoja po mestu, Skrite obrti, Sistem mode, Hekanje gospodinjskih aparatov, Nanoturizem, Motorne enote, Opazovati vesolje in Oblikovanje življenja) v večini primerov brez težav našli mednarodne (in tudi domače) vrhunske primere konceptov ali končanih projektov, ki so nastali v zadnjih dveh letih. Tudi če bi se na razstavo lahko uvrstili zgolj projekti, ki so plod sodelovanja različnih strokovnjakov, bi seveda kaj hitro opazili, da je takšnih sodelovanj v polju oblikovanja veliko. Oblikovanje namreč po večini strokovnih definicij še zmeraj pojmujemo kot interdisciplinarno delovanje, ki je razpeto med vsemi ostalimi specialističnimi strokami in deluje povezovalno (s pomembnim katalizatorskim učinkom). In pri vseh bi poleg koncepta/izdelka/storitve ali »produkcije življenja« (kot se poetično izrazijo organizatorji) lahko izpostavili tudi sam proces nastajanja, sodelovanja ter navsezadnje tudi napake. Vse našteto je, kot vemo, pri razvoju vsakega koncepta/izdelka/storitve oziroma produkcije življenja – že od prvega preoblikovanega kamna naprej – neizbežno.
Zakaj je torej treba vztrajati pri vzpostavitvi laboratorija, tako imenovane raziskovalno-produkcijske platforme? Zakaj vztrajanje pri tem, da bienalno razstavo tvorijo zgolj projekti, ki so nastali na šestmesečni eksperimentalni delavnici, in ne (tudi) projekti, ki vsak dan nastajajo iz potrebe po reševanju problemov okoli nas? Po besedah kuratorja naj bi omenjeni odločitvi botrovali želja po vzpostavitvi neklasičnega modela bienalnega okvirja in kritika porasta oblikovalskih festivalov. Kljub temu pa ob ogledu bienala kot obiskovalec dobiš občutek, da razstavo v največji meri bremeni prav ime BIO (Bienale industrijskega oblikovanja) in vsa njegova bogata zgodovina od leta 1964. Razstavo v temelju obremenjuje primež bienalnega okvirja, koncipiranega kot pregled mednarodnega oblikovanja, v katerega je ujeta. Vzpostavlja ji namreč kontekst, katerega del ne želi biti. Kar vidimo na razstavi, je hočeš nočeš razstava rezultatov šestmesečnega sodelovalnega eksperimentalnega procesa. Poguma, da bi se imena in zgodovine otresli (verjetno na to vpliva tudi finančni pragmatizem), tokrat očitno še ni bilo.
