Mednarodni gledališki inštitut (ITI), ki deluje pod okriljem Unesca, je svetovni dan gledališča razglasil leta 1961, prvo mednarodno poslanico pa je v svet poslal leto pozneje. Od tedaj se vsako leto 27. marca s poslanico oglašajo uveljavljeni gledališki ustvarjalci. Prvo poslanico je napisal francoski dramatik, slikar in režiser Jean Cocteau, ki so mu med drugimi sledili Arthur Miller, Laurence Olivier, Peter Brook, Maurice Bejart in Vaclav Havel.
Letošnji pisec poslanice Dario Fo je v njej med drugim zapisal, da je nekoč oblast svoj odpor do komedijantov reševala tako, da jih je izgnala iz države. Današnji igralci in gledališke skupine pa svoje prizorišče in občinstvo težko najdejo zaradi krize. Vladajoči tako za razliko od vladarjev v času renesanse, ko komedijantom ni nikoli zmanjkalo občinstva, danes nimajo več težav z nadzorovanjem tistih, ki se izražajo z ironijo in sarkazmom.
Ob tem je Fo spomnil na veliki izgon igralcev commedie dell' arte v stoletju protireformacije ter na konec 17. stoletja, ko je papež Inocenc XII. ukazal rušitev gledališča Tordinona, v katerem naj bi po mnenju nekaterih zabeležili največ obscenih prizorov. V obdobju protireformacije se je kardinal Carlo Borromeo v severni Italiji posvetil tako imenovani odrešitvi milanskih otrok in začrtal ostro ločnico med umetnostjo kot najvišjo obliko duhovne vzgoje ter gledališčem kot izrazom posvetnosti in ničevosti.
Fo, igralec, režiser, scenograf in dramatik, ki je leta 1997 prejel Nobelovo nagrado za književnost, zato meni, da je danes "edini izhod iz krize upanje, da se bo spet začel lov na nas in predvsem na mlade, ki bi se radi naučili dramske umetnosti. Novo izgnanstvo gledališčnikov bi pod tako prisilo brez dvoma rodilo nepredstavljive prednosti za nove uprizoritve".
Po mnenju režiserja Jerneja Lorencija je v današnjem času "težava v tem, da oblasti gledališče ne zanima, predvsem zato, ker v njem ni denarja. Če bi bili teatri visoko dobičkonosni ekonomski subjekti, bi bilo drugače, saj oblast in politiko zanima le kapital", je za STA povedal režiser, čigar predstava Nevihta je blestela na zadnjem Borštnikovem srečanju.
Gledališče tudi samo v sebi nima več moči, ki jo je imelo nekoč. Vzroki so po Lorencijevem prepričanju zelo kompleksne narave. Nekaj jih gre pripisati policentričnosti. "Danes smo priča radikalni razpršenosti, ni več zanesljivih koordinat, ki bi dajale občutek gotovosti, trdnosti, zaupanja. Vse je prepuščeno trgu, naključju, stihiji, ob čemer je gledališče precej arbitrarno", je pojasnil Lorenci.
Tudi slovensko gledališče, kot meni Lorenci, trenutno ni v najboljši kondiciji. "Smo na prelomnici oziroma v času, ko se bo moralo nekaj korenito spremeniti," je prepričan. Pri tem nakazuje na novo odgovornost in zagrizenost, s katero bo treba v prihodnje misliti in delati teater, v katerega bo treba, tako Lorenci, spustiti tudi več mladih.
"Slovenskemu gledališču manjka gledališče," je poudaril in pojasnil: "Gledališče ne sme biti izgovor za obračunavanje z neposrednimi političnimi aktualizmi, tudi ni njegov smisel zabava, še manj pa izgovor, da smo lažno sočutni do različno deprivilegiranih ljudi."
Slovensko poslanico je za ITI, ki v Sloveniji deluje znotraj Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), prispevala igralka, pesnica in dramatičarka Saša Pavček. "Gledališče, nocoj je tvoj praznik. Nimaš rojstnega dneva, in vendar si živo. Od nekdaj. Vsi, ki živimo zate, verjamemo, da boš večno, čeprav vsak večer umreš," je zapisala.
Ob svetovnem dnevu gledališča Pavčkova pozdravlja današnje gledališče: "Slovensko gledališče in gledališče na vseh celinah, gledališče bleščečih ali improviziranih odrov, gledališče pod zlatom lestencev ali pod milim nebom, povsod, kjer je na ta večer predstava ali vaja - si in zahtevaš celega človeka na odru, za odrom in v dvorani."
Obenem pozdravlja tudi občinstvo, ki - kljub krizi - je. In, kot piše, ni res, da le gleda, posluša, kritizira. Vedno sprejema in vrača. Je soustvarjalec. Zanj je igralec željan tvegati. "Rad iztrga iz sebe vso spečo energijo, rad stopi na oder kot vrvohodec na žico, čuti pod seboj globino in nevarnost, nad seboj pa neskončnost neba," je še zapisala Pavčkova.
ZDUS bo ob svetovnem dnevu gledališča že tradicionalno podelilo stanovska priznanja. Odličje Marija Vera za življenjsko delo letos prejme Ivo Barišić, veliki bršljanov venec za življenjsko delo pa Vili Ravnjak.