Z današnjima zadnjima programskima členoma se v okviru Exodosa sklepa posebni festivalski segment, tako imenovani Fokus, ki letos približuje sodobno plesno ustvarjanje iz oddaljenega in slovenskemu (oziroma širše gledano zahodnemu) občinstvu manj znanega azijskega geografskega in predvsem kulturnega prostora. Tik pred zadnjim dejanjem bo o Fokusu spregovoril njegov kurator, Tang Fu Kuen, ki je v precej širok obseg Azijske plesne platforme zajel slabo deseterico predstavnikov različnih narodnosti, sklenila pa ga bo predstavitev dveh plesnih solov pod skupnim naslovom Trdna stanja. Njuno tematsko osišče je – nasprotno od vtisa, ki bi ga znal morda sugerirati naslov – najti (prav) v prevpraševanju trdnosti (na ravni sobivanja dveh kultur), nastala pa sta v koreografiji ustanovitelja bruseljske skupine Kobalt Works, sicer pogostega sodelavca z azijskimi umetniki, Arca Renza, in izvedbi plesalcev, ki jima je skupna vez z javansko kulturo, Eka Supriyanta in Melanie Lane.
Preplet kultur in plesnih izrazov
Srečanje dveh kulturnih okolij, predvsem pa različnih plesnih principov, je tudi eden od vidikov, s katerim nas sooči seznanjenje z azijskimi plesnimi umetniki. Mimogrede, Tang Fu Kuen je za bangkoški Fringe Festival pred leti naročil projekt, v katerem se sodobni plesni ustvarjalec Jérôme Bel sreča s tajskim tradicionalnim plesalcem, duet Pichet Klunchun in jaz, ki smo si ga pri nas imeli priložnost ogledati na festivalu Mladi levi leta 2006.
Z odrazom prepleta klasičnega s sodobnim plesnim izrazjem se je Fokus pravzaprav tudi odprl: indijska plesalka Sujata Goel, ki je izvedla solo s preprostim, zato pa tematsko osrediščenim, samonanašalnim naslovom Plesalka, v svojem delu reflektira in se avtobiografsko nanaša na različne plesne oblike, v katerih se je izšolala in izpopolnjevala. Njena Plesalka, podoba indijske plesne tradicije, ki jo v zatemnjenem odrskem prostoru spremljamo prek svetlobno odmerjenih, zaradi počasnih premikov skorajda zamrznjenih plesnih drž, v uprizarjanju kodificiranega gibalnega materiala že hkrati tudi spodmika lastno identitetno določenost.
Ženski in moški ples ob drogu
Medtem ko se v posameznih postopkih torej srečujejo različni plesni izrazi, je za izbrane ustvarjalce med drugim precej značilno tudi, da v plesno področje vstopajo iz drugih umetniških praks. To denimo velja za oba umetnika, ki sta se na Exodosu predstavila (in zaznamovala azijski fokus) s plesom ob drogu, sicer pa svoja plesna jezika razvijata na podlagi izkušenj z vizualnega področja.
Filipinka Eisa Jocson je nastopila v dveh medsebojno povezanih solih: Smrt plesalke ob drogu je nadaljeval Mačo ples. V prvem ples ob drogu k »smrti«, izčrpanosti preide po izpeljavi vseh korakov, od same postavitve droga naprej; v drugem izvajalka svojo osnovno plesno obliko nadomesti z obliko moškega plesa, tipičnega za urbano okolje, ki mu pripada, izvedbeni shemi mačo plesa pa sledi z oblikovanjem telesno naravnost presenetljivo prevzetih (bolj, nato pa vse manj mačističnih) moških oziroma spolno preobraženih podob. Dvodelna celota, ki se problemsko torej osredotoči na spol, v uprizarjanju plesalkine predpriprave med drugim sooča z voajerizmom (in ga v nadaljevanju pretresa), v prehodu (in prehajanju) k drugemu spolu pa tematizira to prehodnost samo.
Singapurec Daniel Kok v predstavi Gej Romeo svoj ples (ob drogu) – tudi zanj velja, tako kot za Eiso Jocson, da to plesno obliko obvlada – podarja kot lasten spominek na zmenke – zanje se je v različnih mestih dogovoril, kot pove z naslovom, prek spletnega portala gayromeo. Medtem ko po intimnem področju lastnih zmenkov občinstvo popelje s pomočjo kratkih besedilnih opisov in prejetih spominkov, se v pogledu na ples iz perspektive želje naposled sam preobrazi v (minljiv) plesni spominek.
Raznovrstnost oblik
Če predstave, ki sestavljajo letošnji Exodosov Fokus, povezuje splošnejša oblika solov, pa so njihove posamezne oblike dokaj raznovrstne. Hidravlični vibrator korejske umetnice Geumhyung Jeong, katere ustvarjanje temelji tudi na izkušnjah z lutkovnega področja, je denimo predstavljen skozi predavanje: bizarni pripovedi, ki prek videoposnetkov dokumentira njeno iskanje objekta spolnega poželenja, sledimo od začetne delitve lastnega subjekta na dva dela, prek različnih poskusov materializacije spolnega partnerja do najdbe primernega fetiša – bagra, s katerim naposled uprizori spolni akt. Japonec Zan Yamashita svoj konceptualno zasnovani solo Samo jaz sem, kašljam (z)gradi na odnosu med ubeseditvijo haiku poezije in njeno utelesitvijo, projiciranimi znaki in besedami ter njihovim gibalnim prevodom. Z ustvarjanjem burmanskega vizualnega umetnika in performerja Moeja Satta, ki se posveča gibom in izraznim zmožnostim rok, smo se lahko seznanili prek dveh kratkih videodel, Roke po Yangonu ter Obraz in prsti. Singapurec Choy Ka Fai, tudi on blizu vizualni umetnosti, ki med drugim deluje kot spekulativni oblikovalec, pa je v projektu Pojem: plesna fikcija, ki ga je predstavil s slovensko plesalko Natašo Živković, na osnovi digitaliziranih gibov prek tehnološke stimulacije reproduciral in nadalje medsebojno spojil koreografski material velikih plesnih imen, med temi denimo Yvonne Rainer in Tatsumija Hijikate.
Exodosov Fokus, ki glede na kuratorsko formo seveda ne more podati nekakšne pregledne slike azijskega sodobnoplesnega ustvarjanja, a ki ga kljub določenim pomanjkljivostim na ravni posameznih izpeljav v izbranem obsegu vsekakor dobrodošlo predstavi, kaže torej na raznovrstnost pristopov, ki jih zaznamuje križanje umetniških področij. Preplet umetnike obenem zaposluje z vidika lastnega odnosa do tradicije in tako pridobi tudi nekatere značilne samorefleksivne poteze.