Tako je tudi z Zaljubljenostmi, v katerih pripovedovalka po naključju spozna neko vdovo, zaljubi pa se v moževega prijatelja. Ta zaljubljenost je nesrečna, v smislu, da ni obojestranska, skozi ta odnos pa se postopoma razkrije strašljiva vpletenost v zločin… Marías preigrava različne lege v vsej njihovi rašomonski ambivalentnosti, pa naj gre za par ljubezen-zaljubljenost, za uslišanost ljubezni ali obsojenost na njeno večno čakanje, za srečen zakon, ki ne pozna senc, a vendar ima temno skrivnost, za neutolažljivost ob izgubi partnerja in vendar za njegovo postopno pozabo, za večno navzočnost umrlih v naših življenjih in vendar neprimernost te prisotnosti, kadar onemogoča nadaljnje življenje, za izgubo in tudi koristi ob smrti bližnjega, za paradoks tistih, ki so bili razglašeni za mrtve (zgodbo si izposodi pri Balzacu) in so zato socialno mrtvi, in za paradoks onih, ki ubijejo, neposredno ali prek podaljšanih rok, ne da bi si sami umazali roke – iz nizkotnih ali vzvišenih, slabih ali dobrih (?) motivov.
Struktura Zaljubljenosti je zanimiva v tem, da je prvoosebna pripovedovalka tako rekoč zgolj uho, na neki način ženska brez obraza, tolažilna ljubica za čas čakanja na pravo ljubezen, medtem ko vse te misli razpreda tisti, ki je sumljiv in ki izjemno spretno obrača pojem krivde tako dolgo, da jo paralizira z negotovostjo. Pomanjkljivost knjige pa je v tem, da je mešanica analize in psihologiziranja identična tisti v prejšnjih romanih, ki pa so fabulativno ponujali več.
