Črnič se v knjigi vendarle skuša izogniti pristranskim sodbam. Osebna prepričanja, kot pravi, dosledno postavlja v oklepaj, zato obstoj takšnih in drugačnih religijskih doktrin obravnava kot dejstvo, ki je hvaležno za sociološke in kulturološke obravnave. Zanimivo pa je tudi za vse, ki se sprašujemo, kaj nam religije povedo o nas samih in o družbi, v kateri živimo. Ste kdaj pozdravili sonce, v vesolje pošiljali pozitivno energijo, ste morda meditirali? Sodobni človek v stiski rad sestavlja religijo »a la carte«, po potrebi vključuje ideje in verjetja, ki so vštric s starodobnimi doktrinami. Tudi zato ni presenetljivo, da novi religijski mišmaš zapade v nemilost vodilnih religij okolja.
Za sodobne religijske razmere Črnič pravi, da je »nemara bolj od svetega baldahina zanje primerna metafora religijskega in duhovnega tržišča, kjer različne religiozne institucije med seboj tekmujejo za vernike, ki izbirajo zase najustreznejše duhovne dobrine«. V tej zastavitvi marsikateri novodobni religiji lahko pripišemo dvoumno funkcijo »opolnomočenja« v delovnem procesu izčrpanega posameznika: pomaga mu pri vrnitvi na trg, namesto da bi mu odprla oči in dala moči za spremembe procesa, ki ga navsezadnje sili v »opolnomočenje«. Kako že gre tista mantra? Delaj, teci, moli ali jej, moli, ljubi? Izbira morda ni tako velika, kot se zdi.
