V okviru liffovskih Predpremier pa je bil prikazan slovenski film, o katerem se je že »veliko govorilo«, še preden je bil dokončan – namreč Jaz sem Janez Janša v režiji Janeza Janše ter koprodukciji Aksiome in RTV Slovenija. To je, na kratko in na hitro rečeno (film bo kmalu prišel na redni spored), ne le duhovit in inteligenten, ampak tudi »pravi« dokumentarec ali takšen, ki neki realen problem vsestransko in brez ostanka predstavi in razčleni. Ta realni problem je preimenovanje: najprej preimenovanje kot tako oziroma v zgodovini (tudi Hitler se je drugače pisal, preden je postal »Hitler«) in v današnjem svetu, potem oziroma predvsem pa konkretno preimenovanje treh slovenskih umetnikov, ki so se leta 2007 včlanili v stranko SDS in uradno prevzeli ime njenega predsednika Janeza Janše.
V filmu slišimo vse mogoče interpretacije tega dejanja, vidimo tudi nekaj njegovih posledic (kot je na primer ta, da za letališki računalniški sistem dve osebi z istim imenom ne moreta sedeti na istem letalu), toda najbolj zabavna in domiselna se zdi povezava strankinega slogana »Več nas bo, prej bomo na cilju« z interpretacijo, ki pravi, da v multiplikaciji istega imena izginja njegov realni »referent« oziroma nosilec: se pravi, več kot bo istih imen, »prej bomo na cilju«, če je ta cilj izbris realne osebe. Ali še konkretneje: ko bomo vsi Janezi Janše, tudi Janeza Janše več »ne bo«.
Tesnobna meja s fikcijo
Če obstaja kakšen cineast, pri katerem je meja med fiktivnim in dokumentarnim že tako prepustna in nejasna, da to lahko deluje tudi prav tesnobno, je to avstrijski režiser Ulrich Seidl, ki ga je slovenskemu občinstvu odkril prav Liffe, s filmom Uvoz-izvoz pred petimi leti (še prej pa je festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu predstavil njegov naravnost osupljivi film Jezus, ti veš). Že prav težko pa je izbrati kakšen superlativni pridevnik za Paradiž: Ljubezen, prikazan v liffovskem programu Kralji in kraljice. Na eni strani je skoraj nemogoče verjeti, da so tri ali štiri avstrijske ženske srednjih let in precejšnje debelosti, ki gredo v Kenijo iskat uteho za svoje erotične in spolne frustracije, res poklicne igralke, saj so tako zelo videti kot resnične avstrijske ženske, ki so šle v Kenijo z omenjenim namenom; obenem pa seveda ne morejo biti nič drugega kot poklicne igralke, saj je skoraj nemogoče verjeti, da bi se resnične avstrijske ženske, ki so šle v Kenijo z omenjenim namenom, zmogle tako zelo razgaliti tako v svoji mesnati telesnosti kot v svoji bedni duševnosti.
Gospa Teresa, 50-letna samska mati lenobne hčerke, morda še ne ve dobro, po kaj je sploh prišla v ta zgleden kenijski hotel na obali, če ji tega ne bi razkrila neka druga avstrijska turistka, že vsa pobebavljena od sreče, da je v kenijskem mladeniču našla nekoga, ki jo je pripravljen spolno zadovoljiti ne glede na njen telesni videz. To je »sreča«, v kateri se utopi tudi ves njen rasni prezir. Ampak ta ženska vsaj ve, da mora v to srečo nekaj investirati oziroma zanjo plačati nekaj tisoč šilingov, medtem ko Teresa ne more v posteljo s kenijskim fantom »zgolj« zaradi seksa. Ona potrebuje ljubezen, kenijski fantje pa so dovolj bistri, da znajo ustreči tudi takšni fantaziji. Tako dobro igrajo vlogo seksualnih služabnikov, da bi še starega Hegla osupnil ta razvoj njegove dialektike gospodarja in hlapca: »razvoj« je zlasti na strani gospodarja, tukaj gospodaric, ki niti ne vedo, kako hudo se ponižujejo, ko ponižujejo in prezirajo »drugega«.
Noč nenavadne iniciacije
V tekmovalnem programu Perspektive pa bo danes na sporedu tudi češko-slovenska koprodukcija Mlada noč, s katero je debitiral diplomant praške FAMU Olmo Omerzu. Njegova Mlada noč se dogaja okoli novega leta, ko bi se vsi ali vsaj ti trije, dva moška in ženska, še kar naprej zabavali, a vseeno to ni toliko zabaven kot nelagoden film, ki želi bolj vznemirjati kot ugajati. Ženska bi rada ostala sama s svojim tipom, toda temu ni prav veliko do tega, s prijateljem bi raje šel v gostilno in celo še več, tudi »svojo žensko« bi mu najraje prepustil. Razmerje je torej vse prej kot idealno, a je še vedno dovolj banalno. Vendar tudi to neha biti, ko se v stanovanju te trojice pojavita otroka, 12- ali 13-letna dečka, ki sta jim po njihovem naročilu prinesla steklenico vodke. Potem pa dečka kar ostaneta čez noč oziroma postaneta nemi priči »čudnih« stvari, ki se dogajajo med odraslimi, pri čemer so te stvari kajpada še bolj »čudne« prav zaradi njune, torej otroške navzočnosti.
Toda neki prizor še posebej izstopa, tako po svoji nazornosti kot dvoumnosti. Mlada ženska, učiteljica, ki smo jo v eni prejšnjih scen videli v postelji s policistom (tudi njegov nočni obisk, naj je še tako rutinski, postane malce »kafkovski«), je po daljši zatemnitvi ali časovni elipsi prikazana v postelji z enim izmed obeh dečkov, ki leži na njej, z glavo pri njenem vratu, ona pa ga poljublja in blaženo žari. To seveda tako je kot ni pedofilski prizor, in če bolj ni kot je, tedaj prav in samo zato, ker spominja na krščansko ikono Marije z otrokom. Obenem pa je to tudi fantazijski prizor, ne ve se, čigav, toda ko potem nastopi jutro, se zdi, kot da se nič od teh »čudnih« reči ponoči ni zgodilo. Tako je učinek Mlade noči neka »bizarna« privlačnost, ki izhaja od tod, da film uprizarja prav osupljivo otroško iniciacijo v svet odraslih, ta svet pa je videti, kot da je na stopnji infantilne regresije.
