V Vetru norosti, kjer Tompkins s stalnim sodelavcem, avtorjem kostumografije in scenografije Jean-Louisom Badetom izpostavi kurenta kot karakteristični del slovenskega izročila, je norma, da si kurentovo masko nadene moški, tako prelomljena, ko razkritje pokaže ženski obraz. A čeprav je kurent kot kulturna specifika, na katero se avtor drugačne kulturne provenience opre, izhodišče, kot mitološki prinašalec pomladi, ki jo skuša uprizoritev zajeti z različnih vidikov, pa naj bi predstavljal tudi nekakšno tematsko osišče, začnejo stvari s prelevitvijo kurenta v žensko prehajati drugam. Tompkins (z dramaturškim sodelovanjem Tomaža Toporišiča) uprizoritve pač ne pelje v smeri tematskega poglabljanja; takšna smer bi bila pravzaprav v navzkrižju z naslovom, ki se v francoski verziji, Un Vent de folie, sicer sklada z imenom plesnega nastopa Josephine Baker iz obdobja dvajsetih let prejšnjega stoletja, k temu času oziroma njegovim manifestacijam norosti pa se uprizarjanje med drugim obrača tudi izrazno. Naslovno norost gre tako razumeti predvsem kot formalno plat projekta.
V celoti, ki strukturno črpa pri izpostavitvi prinašalca pomladi, torej (vsakoletnega) prehoda v letnem času, simbolnega preporoda, seveda ne gre iskati izključnega začetka in konca. Cikličnost je v tovrstnem prehajanju (skozi sosledja časov, nasprotij teme in svetlobe, smrti in rojstva) pač princip. Gradnja na raznovrstnih podobah, ki na primer v eno združujejo elemente slovenske folklore in ameriške šov kulture, gledalca vodi v svet norega soobstoja različnih izrazov, pa tudi različnih časov. A reči, da nam spremljanje precej hitro menjajočih se fragmentov širokega kostumografskega zamaha v razgibanih igralskih, pevskih in plesnih izvedbah Primoža Bezjaka, Uroša Kaurina, Borisa Kosa, Blaža Šefa, Maruše Oblak in gosta Aleša Hadalina z bogastvom materiala razpre tudi bogato pomensko polje, bi bilo vendarle težko. Kajti uprizarjanje se bolj kot ne ustavi na točki gledališke privlačnosti, z nastopi, ki pritegnejo pozornost, a daleč od tega, da bi za takšnim videzom ponudili ali spodbudili izrazitejši razmislek. Vrsta (družbeno-političnih) pomladi, ki naj bi jo s prihodom sprožil kurent, ostaja predvsem na papirju, preplet nasprotij bolj oblikovnega učinka kot vsebinske teže, tako je tudi črpanje iz lokalnega okolja oziroma njegove zgodovine bolj stvar fascinacije kot pa pomensko močne vpeljave. Takšen je vtis, do katerega uprizoritev pripelje od dovolj vznemirljivega začetka, ko po vstopu v ljudsko območje (z likom pripovedovalca ob harmoniki) v ozadju nenadoma zaslišimo kurentov zvonec, preden zagledamo njegovo impozantno figuro. In tako se morda tudi vprašamo, ali se sicer dobrodošlo sodelovanje s Tompkinsom skozi temo preporoda izkaže tudi gledališko preporodno.
