Nikoli se nisem rada izpostavljala, medijsko pa sploh ne. Upala sem, da bom kot pripovedovalka očem javnosti ostala skrita, ampak slovenski prostor je premajhen, da bi mi to lahko uspelo. Bilo bi tudi nepošteno do založbe, kajti knjiga potrebuje bralce, ti pa želijo videti obraz »tete iz ozadja«. V dobi podob želijo vedeti, kdo pripoveduje zgodbo, pa čeprav je ta še tako kruta. Vendar ne pišem zaradi bralcev, temveč zaradi sebe in zase.
Zakaj ste se potemtakem določene knjige vseeno odločili narediti dostopne javnosti?Moja nekdanja profesorica me je opogumila, da je vredno, da zapisano prebere še kdo, ne samo tisti, ki sem jim ob novem letu podarjala svoje doma natisnjene knjižice. Izpostavljam pa se tudi zato, ker želim javnost ozavestiti, kakšno je življenje s parkinsonovo boleznijo in kaj ob tem doživljajo bolnikovi svojci, čeprav je z besedami vse to nemogoče opisati. A če lahko s svojo izkušnjo komu vsaj malo pomagam, to dodatno osmišlja moje pisanje.
Sicer pišete predvsem, da se vsaj miselno nekoliko iztrgate iz oklepa bolezni. A kaj natanko je bil tisti začetni impulz, ki vas je prisilil, da ste začeli besedno ustvarjati?Bilo je v začetku junija 2006 – še zdaj se spomnim svetlobe tistega dopoldneva – ko me je med deseto in enajsto spreletelo: kaj če umrem, kaj bosta otroka vedela o mami? Tistikrat sem začela, čeprav sem željo po pisanju čutila že prej, a nikoli nisem našla časa in miru.
V razponu dobrih sedmih let ste nato spisali kar 27 del...Misli in ideje so kar vrvele. Nisem imela miru, dokler ni bilo zapisano. Gnala me je neka naglica. Rdeča nit vseh knjig je doživljanje parkinsona. Priznam, da vsa dela niso enako kakovostna, a moj začetni cilj je bil, da bi pokazala, kako parkinsonova bolezen z leti krni jezikovne sposobnosti.
Vam pisanje iz dneva v dan predstavlja vse večji napor?Zaradi parkinsona, ki pač napreduje, so bila že moja dosedanja besedila precej kratka. Toda če mi je še do lanskega leta pisanje šlo »dobro od rok«, je sedaj drugače, kajti imela sem kemoterapijo, ki mi je vzela ogromno moči in poslabšala parkinsonovo bolezen. Tudi moje doživljanje časa je precej drugačno. Med povsem običajno vožnjo z avtomobilom se mi zdi, kot bi svet mimo mene drvel s svetlobno hitrostjo. Vse se je spremenilo: moje doživljanje, hitrost odzivanja, razumevanje življenja, čustvovanje. Ne zmorem več viškov čustvovanja, velike žalosti ali velikega veselja, moje mišljenje pa je upočasnjeno. Problemi pa se kopičijo tudi na fizični ravni, kot denimo, da včasih ne morem pritisniti točno določene tipke na tipkovnici, jih pritisnem več hkrati ali pomotoma izbrišem napisano. Človek v takšnem stanju ne more pisati. Tako zdaj že od poletja nekaj ustvarjam, se trudim, pa ne pridem dlje od nekaj strani, ker enostavno nimam dovolj zbranosti, saj me začne boleti vse telo in tudi misli se razkropijo. Vedno znova izbrišem napisano ter kmalu izgubim moč in zato preneham pisati. Ne krni mi jezikovna sposobnost kot taka, razen morda, da težko osvajam nove besede in znanja ter potrebujem nekoliko dlje časa, da določen izraz prikličem iz besednjaka, temveč mi zmanjkuje vztrajnosti. Mislim pa, da kakšno manjše besedilo še lahko napišem.
Kaj torej trenutno nastaja?Trenutno imam namen napisati delo, ki bo pokazalo, kakšno je življenje s parkinsonom v poznejših fazah bolezni. Počasi tako nastaja nekakšno nadaljevanje prve knjige Klepet s seboj.
V Klepetu s seboj ste razgalili velik del svoje intime, svoje bolečine. Vas ni bilo strah morebitnih negativnih odzivov?Ko je mera hudega prepolna, je človeku vseeno za posledice. O sebi nimam česa skrivati. Spričo doživetja resnične pravljice iz blodnjave sem otopela za marsikatero mnenje.
Večkrat ste že poudarili, da vam ni všeč, da vas označujejo kot pisateljico. Zakaj je tako?Ob tej besedi pomislim na priznane besedne umetnike, s katerimi se ne morem primerjati. Mene je v pisanje vrglo življenje, zato se mi zdi, da bi tako besedi »pisateljica« odvzela pravi pomen. Me pa v zadnjem času vedno znova preseneti, ko me kdo citira, saj se vprašam, ali sem to res napisala jaz: zveni mi namreč prav imenitno. Do kemoterapije sem natanko poznala vsako svoje besedilo in celo na kateri strani je kaj zapisano, vendar je ta težka izkušnja marsikaj izbrisala iz spominjanja, tako da sedaj svojih besed in stavkov ne prepoznam več. Ker pišem ob spremljavi parkinsonove bolezni in njenih preštevilnih simptomov, moje pisave ni mogoče primerjati z nobenim drugim. Takšnih, ki se trudimo kljub parkinsonu, nas je sicer veliko, a marsikomu zmanjkuje moči za zapisovanje misli, za postavitev zadnje pike.
Je moči za zadnjo piko zmanjkalo tudi ob snovanju pravkar izdanega romana Deseteronočje, ki govori o »duhovniku, ki si je žensko dovolil bolj ljubiti kot Boga« in je na nek način brez konca?Da, pisala sem približno deset prečutih noči in dni, nato pa me je premagal spanec in sem več dni kar spala. Pripovedna nit se je iztekla in med krepčilnim spanjem se je na prazno klobko navila nova prejica, torej novo pripovedovanje.
Na ovoju omenjenega dela je zapisana misel »dokler bom živela, bom pisala, če umrjem jutri, bom pisala do jutri«.Na ovitku je tudi namig, da gre morda za resnično izpoved kakega duhovnika. No, meni se nikoli ni izpovedal noben duhovnik niti bivši duhovnik; naj navedek, ki ni moja misel, deluje kot vabljenje k branju... Ne vem, ali mi bo uspelo pisati do konca... Včasih človek spozna, da je bil poprej v bridki zmoti. Nekoč sem se čudila, kako kdo lahko strmi v zrak, ne da bi kar koli pametnega počel, a sedaj sem dobila lekcijo, kako je, ko ne moreš delati skorajda ničesar več. Zaradi težav z vidom celo brati ne morem veliko in zdržema.
