Boris Cavazza v vlogi režiserja in dramaturga uprizoritve (pri slednji dramaturško sodeluje še Matjaž Briški) se odmakne od Premovićevega razpleta, ki se po pravljičnem principu izide v srečen konec – čeprav preobremenjene, sicer pa osamljene mlade pisarniške uslužbenke, ženske v (kot zapiše avtor) »zlati kletki«, iz popolne ujetosti v delovni vrtinec in nenehno skrb za ohranjanje (in izboljševanje) položaja ne reši princ na belem konju, pač pa moški, ki v podjetju opravlja nižje kvalificirano delo. V Premovićevo »realistično pravljico« Cavazza vnese tako rekoč nadnaravno komponento: moškega, ki ga dramatik postavlja izven kolesja sistema (hja, v nasprotju s tem, kako v besedilu figurira ženska, je moški predstavljen kot svoboden sodobnik), spremeni v nekakšno vseskozi prisotno nezemeljsko bitje; drame tudi ne sklene z avtorjevo izvorno rešitvijo (»ženski« princip zapletene vpetosti v kolesje sooči s preprostostjo predloga izstopa, ki ga ponudi moški), temveč ji skuša dodati pridih skrivnostnega in jo po svoje razpreti (naposled ostaja interpretativno odprto, čemu krene naproti mlada uslužbenka). Toda kakršen koli je že vzrok za odmik takšnega tipa – v (pre)enostavnosti srečnega konca, potrebi po večji prisotnosti drugačnega, simbolnem ponazarjanju (predvsem z večpomensko belino bitja, ki stoji nasproti črnini pisarniške oprave) ali v čem drugem, ta poteza uprizarjanju Indiga prej škoduje kot koristi. Še več, s tem, ko v realistično osnovo vnaša drugačno dimenzijo, prevzema obliko uprizoritve, ki hoče ponuditi več kot besedilo samo, s čimer pa dejansko ne doseže niti tega, kar besedilo kot tako ponuja.
Uprizoritveno celoto, ki je že zaradi umestitve v pisarniško okolje precej statična (dobršen del dogajanja je omejen na območje za mizama), je sicer mogoče ločiti na dva dela: v obsežnejšem prvem se dejanje odvija na ravni odnosa med starejšo in mlajšo uslužbenko, v drugem preide k zbližanju med slednjo in »skrivnostnim« bitjem. A medtem ko je v odnosu med ženskama, ki mu daje naboj igralsko prepoznavno energična Jožica Avbelj v vlogi starejše, vselej na protiudarec pripravljene Ane, v njuni sicer nemajhni medsebojni tekmovalnosti pogrešati izrazitejšo uprizoritveno gradnjo na vpetosti v sistem (naj gre za občutek pritiska ali nenadnost službene odpovedi), daje odnos med mlajšo Belo (Ajda Toman) in Zaro (Rok Matek) vtis nerazvitosti ter pomenske praznine namesto skrivnostnosti ali vsaj »odprtosti«. Gledano v celoti ostaja uprizoritev na precejšnji razdalji od posredovanja občutij strahu, izčrpanosti in osamljenosti, ki se jih nameni obravnavati Premovićev Indigo.
