Na obravnavanem koncertu sicer nismo slišali Ligetijeve glasbe, uporabljene v kultnem filmu, in sploh nobenega dela, značilnega za skladateljevo mikropolifonsko obdobje, pač pa je spored pretehtano zarisal nadaljnji evolucijski lok avtorja, ki je verjel v »napredek z vsakim novim delom«. Ligetijeva veličina je v nenehni ustvarjalski samoprenovi; v preseganju (nikakor ne zanikanju) diskurzov zgodovinskega izročila in skladateljske sočasnosti; v povsem izvirnem odnosu do serializma, prav tako pa do postmodernističnega rahljanja. Izbrana dela so si sledila po kronologiji nastanka, vendar v dramaturški stopnjevitosti – kot pomembni zaznamki avtorjeve poti. Ob vstopu v dvorano smo že bili del skladateljeve zadnje konceptualno-eksperimentalne izjave s Simfonično pesnitvijo za sto metronomov, ki jo je moč doživljati z več ravni: ena izmed njih je objektivno opazovanje ritmično valujočih premen ob pojemanju mehanizirane množičnosti, toda z iztekanjem se ta pomensko odprta »instalacija v času« preveša v oznanilo končnosti vsega, kar je (tudi samega časa?).
Preostanek sporeda je nosila Neofonía, ki pod dirigentskim vodstvom Stevena Loya s svojo projektno zagnanostjo oznanja potrebo slovenskega prostora po nepretrgoma delujočem in mojstrečem se ansamblu za sodobno glasbo. Ob vsem spoštovanju do nastopajočih zapišimo, da izvedbe niso vselej dosegale »predihanosti« (goste raznoterosti) Ligetijevih faktur, ki terjajo od vsakega ansambelskega člana pretanjen organski odziv, obenem pa virtuozno osamosvojenost. V tonsko slojevitem odbiranju linij (drobcev), izostrovanju figuraličnega razcveta, v hitrosti in jasnini poliritmičnih kompleksov, posledično pa v ekspresiji stavčne raznolikosti, ki jo skladatelj od Komornega koncerta za trinajst inštrumentalistov naprej razpira med statičnimi zvočnimi zgostitvami, preglednejšo harmonsko kompaktnostjo, kantabilnimi vstavki in krepko stopnjevano ritmiko – v vsem tem tokratne prve slovenske izvedbe še niso docela dosegle izkomponirane domišljenosti, skratka Ligetijeve domišljije. Tako je tudi izvedbi za trobento prirejene trojice arij iz opere (pravzaprav »antiantiopere«) Le grand macabre s solistom Alešem Klančarjem še manjkala kakšna iskra metateatralne igrivosti; Koncert za klavir in orkester, ki velja za sintezo Ligetijevega izraza, pa je mestoma preveč zvenel kot bruitistično razumljena glasba (solistka Nina Prešiček), zato je pomenljivost rafiniranega motivičnega izpeljevanja ostajala prikrita.
Na kratko še k oranžnemu abonmaju. Med »velepomembnim« gostovanjem v Omanu je Slovenska filharmonija v svojem domačem ciklu prepustila radijskim simfonikom ukvarjanje z repertoarno rariteto, predstavljeno pred velikonočnimi prazniki. Sámo delo, Golgota Franka Martina, izhaja iz izročila pasijonov, vendar Martinov zvočno osveženi in s pobožno skrbnostjo oblikovani neohistorični jezik nima avtorsko neponovljive izrazne zbranosti, potrebne za celovečerni oratorij. Skrajno tenkočutno dodelana izvedba bi lahko delovala »odrešilno«, a je nismo dočakali, pač pa le okvirno solidnost pod vodstvom Matthiasa Bamerta in izmenjevanje muzikalno odličnih mest, vsakdanjosti (zborovske štrline) ter celo poljubnosti – francoski izgovor je bil premalo barvit in marsikdaj tudi napačen, basist Janko Volčanšek pa je deloval tehnično povsem nedoraslo. Sopransko čistost Therese Plut smo si zapomnili z meditativnih strani skladbe, z dramsko karizmatičnih pa podajanje Jožeta Vidica (Jezus), kljub vokalno pomanjkljivim oziroma »privatističnim« posamičnostim. Izpostavitev omenjenih dveh sicer ne pomeni, da sta bila prispevka Nuške Drašček Rojko in Matjaža Stopinška slaba.
