Razprava Umetnik na delu: Bližina umetnosti in kapitalizma avtorice dr. Bojane Kunst se posveča vprašanju, kaj je danes »umetnik na delu« ter kako ustvarja odrsko, plesno in uprizoritveno umetnost. Delo sodobnega umetnika, predvsem tisto, ki ni plod stalnega angažmaja v umetnostni instituciji, ima precej stičnih točk s samostojnimi podjetniki in obrtniki, torej tistimi, ki zaposlujejo sami sebe.
Ti v eni osebi združujejo vlogo poslušnega delavca, ki izvršuje napotke, v drugi vlogi kot najbolj prebrisani kapitalisti sprejemajo odločitve in upravljajo presežno vrednost (svojega!) dela in jo vlagajo nazaj vase v vlogi delavca, hkrati pa v vlogi podpornega kadra skrbijo še za privlačno trženje samega sebe.
Nenehna vzhičenost umetnika
Takšni »umetniki-podjetniki« pravzaprav razkrivajo temeljno potezo sodobnega kapitalizma: slo po prilaščanju življenja, diktat kreativnosti in nenehno krizo subjektivnosti, ki nas sili v življenje »v stanju napetosti, na robu vznemirjenja, in prav to stanje je tisto, ki povzroči, da naraščajo naše invencije«.
A to je le en vidik študije Kunstove, ki je prav tako kot njeni deli Nemogoče telo (1997) in Nevarne povezave (2004) izšla pri zavodu Maska. V knjigi se posveti tudi proizvodnji družbenosti, saj umetnost zapolnjuje prav tisto, kar je iz vsakdanjega življenja pogosto izvzeto: angažiranost, odgovornost za drugega, občutek skupne živosti, velikodušnost in prijateljstvo. Ko se odmakne od te pričakovane vloge, postane umetnost nelagodna, radikalna, anarhistična, za mnoge preveč »neumetniška«. V tem umiku, tako Kunstova, je tudi največja moč sodobne umetnosti.
Brisanje mej in subjektivnosti
Svobodni umetniki opravljajo projektno delo, prekarno delo, ki briše meje med življenjem in umetnostjo, med delom in prostim časom. Avtorica svoja razmišljanja podkrepi s primeri iz predstav umetniških skupin in posameznikov, kot so Via Negativa, Čto delat?, Marina Abramović, Igor Štromajer in Brane Zorman, Mladen Stilinović, BADco in drugi.
Da bi sodobni umetnik lahko preživel in se razvijal, mora še sam postati nekakšna celostna umetnina v stalnem preobražanju in inovaciji. Ta proces Kunstova imenuje za »krizo subjektivnosti«, ki vodi v samo osrčje sodobnega »ekscesnega kapitalizma«. Cilj kapitalskih špekulacij umetnostnih vlagateljev namreč ni umetnost sama, pač pa predvsem umetniško življenje, navidezna svoboda umetniškega življenja. Ta je glavna značilnost umetnosti druge polovice 20. stoletja: približevanje umetnosti in življenja prestavi avtonomnost iz človekove notranjosti v zunanjo neodvisnost materialnih procesov bivanja, v samosvojost poteka življenja in bivanja stvari. »Kriza subjektivnosti postane izjemno zanimiva v navezavi s proizvodnjo sodobnega kapitalizma, še posebej z načinom, kako eksperimentiranje s subjektivnostjo stoji v središču kapitalistične proizvodnje. Ni naključje, da se v zadnjem desetletju ali dveh pojavi veliko kritik umetnosti prav na račun njene podobnosti s sodobnimi postfordističnimi načini dela: kar imata umetnost in kapitalizem skupnega, je predvsem nevarna in zapeljiva bližina prilaščanja življenja,« izpeljuje Kunstova.
Neskončna zaloga človeških zmožnosti, delovanj in prizadevanj je gonilo sodobne nematerialne proizvodnje; neprestano je treba biti in vztrajati v krizi, da bi lahko bili še bolj ustvarjalni. Da si kapital prilašča naša (notranja) življenja, nas še pred ekonomisti, sociologi in biologi in farmacevti opozarjajo prav umetniki. Zakaj jih torej bolj ne cenimo?
