Sobotna izdaja festivala je ponudila prav toliko vprašanj kot odgovorov – nimam se sicer namena obregniti ob vrstni red nastopajočih, a več kot očitno je bilo (vsaj po fanovskih rekvizitih in odzivu sodeč), da sta desettisočglavo množico pod odrom in na bregu najbolj pritegnili »predfinalni« zasedbi Ska-P in Gogol Bordello. Odgovor, zakaj je tako, lahko poiščemo v generacijskem in svetovnonazorskem prerezu obiskovalcev, kjer je glasbena taktika podrejena uporniški drži in dobri zabavi. Eno brez drugega ne gre. Razposajeni melos je namreč kot naročen za (pretežno) vikend upornike, ki prav z obiski koncertov in sorodnih festivalov izražajo svoje nezadovoljstvo zaradi intimnih ali globalnih frustracij ter poudarjajo multikulturnost in sožitje kot izhod iz krize. Oba benda sta namreč odkrito na strani malih ljudi, od koder črpata navdih – in kamor vračata energijo. V tem početju so Gogol Bordello vseeno malce bolj inovativni, ali bolje rečeno, samosvoji, kar je seveda povezano s poznavanjem in »semplanjem« postsovjetskega kiča in ciganske folklore v zahodne obrazce; vse to v veliki meri odpade na razgibano preteklost vodje Eugena Hütza. V njegovi naravi je, da ne priznava domačega terena in jemlje od povsod, kjer zasliši idejo, ki bi oplemenitila zvok benda. Ali obrnjeno, njegov domači teren je povsod – kar je povezano z nemirno cigansko dušo, ki prebira tako po folklornih kot umetnih obrazcih. In ti preskoki iz žanra v žanr niso niti malo nežni; med heavy metalom in dubom je (lahko) le ena sinkopa. In če k temu pripišete polnokrvno punkersko stališče, nekaj bridkega humorja, ščepec cinizma, plemensko teatralnost in namensko poziranje, potem se pred vami odpre zavest o enakovredni svobodi za vse, ki jo Gogol Bordello nagovarjajo skozi svoje pesmi. Tej ideji prek svojih ska-punkovskih idiomov sledijo tudi Ska-P, le da je njihova glasbena identiteta – intenzivni rabi energije in nekaterim jazzovskim prijemom navkljub – na trenutke nekoliko preveč premočrtna in strukturno predvidljiva.
Ne za presenečenje, temveč za korekten nastop brez trajnih posledic pa so poskrbeli You Me at Six. Angleški kvintet je po slišanem v zadnji fazi tranzicije iz nekdaj adrenalinskega benda v bolj melodične vode. Že prvi občutek je bil, da so spoznali, da od vseh prisotnih najmanj sodijo v tokratni »line-up«, a so vseeno presenetili z umirjenim in več kot očitno rutinskim koncertom. Nekaj več energije so na odru pozneje sprostili švedski punkrockerji Millencolin, četudi so striktno ostajali znotraj ustaljenih žanrskih rešitev, tako da smo se lahko vprašali, ali zadnja leta sploh še verjamejo v kakšen napredek v špilu ali ideji. Da je nekaj takšnega mogoče, pa so dokazali Snuff, ki so kljub nemogoči uri nastopa (ob 14.45) navdušili prve obiskovalce. V trenutkih, ko je v Veliki Britaniji znova popularen northern soul, Snuff vračajo vero v prvobitni punk'n'roll, kakor ga je razumela in slišala druga generacija. Duncan Redmonds s pomladkom namreč ne beži od ničesar, pa tudi od motown soula ne, tako da njihov zvok ostaja preplet toplih melodij in čvrstega ritma, vedno nekje na robu punka, popa in rocka. V polurnem tour-de force, kjer so se na trenutke preizkusili tudi v žogobrcarskih prvinah, so premostili vsa nepremostljiva žanrska nasprotja in v grobem pokazali mnogo več kot marsikateri golobradci – ter špil zaključili z večno Whatever Happened to the Likely Lads. Pred njimi so nastopili le Russkaja, za katere smo bili prepozni, Pennywise pa smo namerno bojkotirali, tako kot oni baje namerno bojkotirajo nastop v Ljubljani.
Pri The Pogues se pesmarica v zadnjih dvajsetih letih ni spremenila ali obogatila, navsezadnje niti niso iskali novih prioritet. V večini primerov bi odsotnost »kolikor pijane, toliko nore« kreativnosti šteli kot minus, vendar so fantje dovolj inteligentni in vešči, da ne zapadajo v banalnost ali ceneno nostalgijo. Kaj drugega od benda, ki je še najbolj vplival sam nase, pravzaprav ni bilo za pričakovati, če vnaprej odmislimo morebitno stanje in razpoloženje Shana MacGowana. Vsakršna zlobna poenostavljanja so na njegovem primeru namreč napačno razumevanje pojavnosti, saj nam je poleg vseh neotesanosti in obešenjaškega humorja serviral nekaj najlepših in najbolj iskrenih balad osemdesetih (Pair of Brown Eyes). Danes seveda to ni več tisti neprilagodljivi bend, ki bi ponujal oporo vsem, ki razočarani preklinjajo življenje in ga utapljajo v potokih viskija, a prav tako niso pomehkuženi in vsaj na odru prek izvedb ohranjajo ostre robove večinoma ponarodelih pesmi (If I Should Fall From Grace With God, Dirty Old Town, A Rainy Night in Soho). Svojo prepričljivost ohranijo tudi v trenutkih, ko Shana – ki ga, mimogrede, pripeljejo neposredno na oder, kjer ga odrska luč nikdar ne osvetli (!), medtem ko ostali člani veselo patruljirajo in se družijo v zaodrju – malce zanese in pade iz ritma ali nehote premolči kakšno kitico. V končnem seštevku je vseeno v dobri in pretežno uravnoteženi pevski formi, še zlasti če si v spomin prikličemo njegov ljubljanski koncert. O uigranosti »the rest of the band« seveda ne gre dvomiti. The Pogues niso izgubili ničesar, sedejo kot dobro uležan viski, ki z leti pridobi vonj in »udobje«. In servirajo razigrane (irske) muzike na nikdar določljivem presečišču diaboličnosti in nežnosti. Kdor si ne laže, je vsaj nekajkrat odprl njihova vrata in v tem svetu prepoznal odtenke iz svojega življenja. Kljub hitropoteznemu in odprtemu festivalskemu vzdušju podrejenemu špilu (kar je na splošno edina zamera) so navdušili pivsko-plesno razpoloženo publiko pod odrom. No, dobiti podpis Shana MacGowana pa je bila že nadrealistična izkušnja.