Za mestne murale skrbi neprofitna organizacija Mural arts program, ki je včasih nosila bolj pomenljivo ime: Anti-graffiti network. Kako se je vse začelo? Na neki konferenci o umetnosti in civilnem angažmaju, ki sem se je pred kratkim udeležila, so nam povedali zgodbo o ponosnem mestu, »zibelki ameriške demokracije, v kateri je bila podpisana Deklaracija neodvisnosti«, ki je pred tridesetimi leti potonilo v revščino, spopade tolp in – risanje grafitov. Mesto je »rešil« takratni župan, ki se je odločil za akcijo: dobesedno in metaforično očiščenje centra. Del programa je vključeval tudi množično brisanje grafitov in ostro preganjanje mojstrov spreja, ki so jih najprej doletele zaporne kazni, nato pa so jih zaposlili v programu »olepševanja« mesta. Seveda pod strogim nadzorom in diktatom lokalne oblasti. Od takrat je program Mural arts izpeljal vrsto projektov, ki jih ne gre podcenjevati. Organizirali so brezplačne delavnice za revne otroke iz slabih (beri: javnih) šol, ki v svojem programu nimajo umetnostne vzgoje. V izvedbo muralov so vključili deprivilegirane lokalne skupnosti in obnovili uničene javne prostore. Projekt muralov je postal pomemben vir zaslužka za mnoge mlade umetnike, Philadelphia pa je danes v Guinnessovi knjigi rekordov kot mesto z največ murali na svetu.
Nekaj statistike: ali ste vedeli, da samo 48 odstotkov učencev v filadelfijskih javnih šolah maturira v roku? 40 odstotkov jih nikoli ne konča šolanja. Borih deset odstotkov pa jih nadaljuje pot na kolidž. Ni mi bilo jasno, kako to, da vsa ta siromašna otročad s periferije ne riše nič drugega kot sporočila ljubezni, golobčke in metuljčke. Mar nobenemu ne pade na pamet, da bi pokazal sredinec in narisal kaj provokativnega, pa čeprav samo stanovanje brez pohištva, v kakršnih, kot nas je obvestila druga predavateljica, živijo družine nekaterih učencev? »Kaj pa se zgodi, če so sporočila muralov žaljiva?« končno vpraša nekdo iz občinstva. »Poglejte, ravno to je razlika med grafiti in murali. Grafiti so žaljivi, murali ne. Vsak projekt moramo odobriti, še prej pa ga prozorno preučimo, da ne bi koga užalili,« resno pojasni predstavnica programa Mural arts. Po predavanju nas peljejo na turistično turo po mestu. Center je prikupen, varen in urejen. Za razliko od drugih mest ima Philadelphia mešan srednji razred – dobro oblečeni belci in črnci skupaj uživajo na pomladnem soncu, sedijo na majhnih kavarniških terasah in se sprehajajo med zelenimi krošnjami drevoredov. »Poglejte tole četrt,« ponosno pravi vodička. »Včasih je bila grozna, a je na srečo podjetnik iz New Yorka kupil zemljišče, obnovil hiše, pripeljal prikupne trgovinice in restavracije ter – naročil murale! Ko smo polepšali četrt, so se vrnili tudi prebivalci in zdaj si vsi želijo živeti tukaj!« entuziastično vzklika. Tega, kam so šli nekdanji prebivalci, ne omenja.
Po koncu konference ostanem še nekaj dni v mestu in pomagam prijateljici Magdi, ki na zahodni strani, v »kul« četrtih s progresivno mladino, išče stanovanje. Zdi se mi, da je celotna Philadelphia velik cvetoč vrt sožitja. A na poti v središče mesta slučajno zaideva in izstopiva na napačni postaji. Dolga vrsta ljudi, gosto stisnjenih na pločniku, čaka avtobus, ulica je polna, vsi do zadnjega so temnopolti, a niso podobni someščanom v središču mesta. Moški se nagibajo naprej, ko hodijo s širokimi koraki. Bujne ženske prsi kipijo iz ozke dekoltirane majice s tigrastim vzorcem. Videti so »poceni«. Glasni so. Okus je znak – takoj pokaže, kje se nahajaš na terenu družbene moči, razreda, socialnega kapitala. In nama je, tako kot njim, jasno, da ne spadava sem. Voznik avtobusa naju skrbno usmerja proti podzemni železnici, kjer nama ravno tako skrbno pomaga prikupno temnopolto dekle. Dajeta nama navodila, kako naj se vrneva tja, kamor sodiva, v mestno središče med ljubke trgovinice in kavarnice.
Gentrifikacija je v ZDA izjemno aktualen pojem in označuje spremembe v socialni (in rasni) strukturi stanovanjskih četrti. Če so se z razvojem avtomobilske kulture belci umaknili na periferijo, se danes vračajo v center. A vrnitev premožnih in večinoma belih prebivalcev v mestna središča posledično pomeni naraščanje cen nepremičnin in izrivanje revnih (po navadi nebelih) na obrobja. Proces je neverjetno hiter: struktura prebivalstva se lahko zamenja v nekaj letih. Kakor koli obrneš, na koncu dobiš zelo homogena naselja: bogati živijo z bogatimi, revni z revnimi. Kljub temu večina Američanov doživlja gentrifikacijo kot nekaj pozitivnega: bogatejši prebivalci polnijo lokalno blagajno in tako omogočajo izvajanje javnih storitev, ki jih uporablja celotna mestna skupnost.
Večina kolegov Evropejcev, vključno z mano, pri omembi gentrifikacije zmajuje z glavo in se zmrdne nad globoko socialno neenakostjo, ki obstaja v sicer bogati državi. Presenečena sem, ko Magda, progresivna Kanadčanka, ravno tako zagovarja »ameriško« stališče, da je gentrifikacija najboljša rešitev za obubožana mesta. »Stvari tukaj enostavno ne funkcionirajo kot v Evropi. Sprejmi to in poskusi razmišljati malo drugače,« pravi. Ni preprosto. Zavedam se, da je temeljna razlika med Evropo in Ameriko v dojemanju vloge države. Čim manj, tem bolje – takšen je ameriški odnos do kakršne koli državne regulacije. Vsak poskus centraliziranega nadzora katere koli storitve doživljajo kot napad na osebno svobodo (kar izhaja iz zapletenih zgodovinskih razlogov), zato je ogromno stvari, od šolstva in vrtcev do javnega prevoza, razsvetljave, vzdrževanja cest, odvažanja smeti, knjižnic in tako naprej, prepuščeno lokalni upravi. Če ima lokalna uprava denar in razum – krasno. Če nima – katastrofa. Zato so javne šole v relativno bogati Philadelphii obubožane. Zato so v nekaterih delih Detroita začasno ukinili odvoz smeti in javni prevoz. Zato do odročnih vasi v Wisconsinu ni javnega prevoza – prevažanje treh babic naokoli se pač ne splača. Država pri tem ne bo priskočila na pomoč, ker to enostavno ni njena vloga.
Ko ne obstaja možnost državnih subvencij za očitno neprofitne storitve, je edini način, da dobiš sredstva za njihovo izvajanje, ta, da pritegneš prebivalce z globokimi žepi – kakor veš in znaš, če je treba, tudi z murali in izrivanjem revnih na periferijo.
