Preko vseh teh dogodkov, ki so razpeti čez pet stoletij, bralca krmari kronist, ki mu pik kače, zavetnice Vilinje vode, zagotovi nesmrtnost. Toda njegov glas ni edini, ki podaja vsebino, temveč besedo nemalokrat prepusti tudi drugim pripovedovalcem, ki pa si med seboj prav tako podajajo to pozicijo. Bralec se tako pogosto vpraša, iz čigave perspektive v določenem trenutku sploh sledi zgodbi ter v kateri časovni kontekst gre postaviti posamezen del sestavljanke. Vrh tega pa je precej kompleksna že sama zgradba dela, ki ga brez obotavljanja lahko označimo kot zbirko kratkih zgodb z željo postati roman, čeprav ga je sam avtor, črnogorski pisatelj grškega porekla Jovan Nikolaidis, podnaslovil s »povesti«.
V vsaki epizodi se pisec spopada z enim izmed temeljnih eksistencialnih vprašanj in vselej, pa naj gre za vojno, lakoto, seksualnost ali religijo, jih zaobjame v obliki, ki spominja na svetopisemske prilike. Pod te primakne še mitološko podstat in se tu in tam ozre k dokumentaristični literaturi. Pisatelj se je tako pognal v ambiciozen projekt, kako v kolaž zlepiti različne »pražanre«, ki pri večini bralcev že vnaprej vzbujajo (straho)spoštovanje. Toda takšen pristop še ne nujno proizvede tudi vélike knjige. Kaj denimo pomagajo globoki filozofski nauki in razmišljanja, če so pretirano zamaskirani v metafore ter jih prepogosto prestrežejo premolki? Vrh tega je delo močno vpeto v kontekst dogajanja na črnogorski literarni sceni. Te sicer nikakor ne gre prezirati, a brez branja spremne besede Vladimirja Vojinovića, v kateri je denimo pojasnjeno, da je Valdinos nadaljevanje Črnogorskih in primorskih povesti Stjepana Mitrova Ljubiše, je nepoznavalskemu bralcu marsikaj nerazumljivo. Knjiga pa mora vendarle spregovoriti sama zase, mar ne? Tako se v ospredje rine predvsem vprašanje, v kolikšni meri je bilo pričujoče delo smiselno prevajati.