Ljudje zdaj sami kličejo za “špile”

Septembra lani je na konservatoriju Prins Claus v Groningenu na Nizozemskem magistrirala iz kompozicije, natančneje iz strukture svobodne improvizacije legendarnega ameriškega pianista Cecila Taylorja, že prej pa diplomirala iz jazz klavirja; pred kratkim se je preselila v umetniško bolj kreativni Amsterdam. V triu BadBooshBand sta še kontrabasist Mattia Magatelli in bobnar Luca Marini, našli so se v New Yorku leta 2009, razlogov za tokratni obisk Slovenije pa je več: založba ZKP RTV Slovenija je v ponedeljek predstavila njihovo prvo skupno ploščo z naslovom The Best Of, v torek so jih gostili v Cankarjevih torkih, kjer je Drakslerjeva premierno v Sloveniji predstavila še svoj solistični album The Lives of Many Others, danes pa koncertirajo na Ptuju.

Ravno ljubljanski koncert je ponudil odličen prerez njenega trenutnega ustvarjanja. Album The Lives of Many Others je produkt, ki po besedah kritika Iča Vidmarja ne kopiči vsakdanjih, naučenih milozvočij, temveč je raznovrsten, čist v izvedbi ter nazoren v izpeljavi zamisli in rezov v glasbenem toku. Lansko jesen je ploščo, ki so jo opazili mnogi ugledni kritiki po svetu, izdala ugledna založba Clean Feed, ki je v zadnjih letih stkala povezave tudi z ljubljanskim jazz festivalom – ta album je že peti v nizu Ljubljana Jazz Series. Material za ploščo Drakslerjeve so posneli med 54. izvedbo festivala v zaodrju Gallusove dvorane, vse kompozicije na albumu so pa njene, razen skladbe Thanasisa Deligiannisa.

Res so odzivi dobri, rekla bi, da so nad pričakovanji. Sicer bom še videla, kaj konkretno bo to pomenilo zame, je pa seveda posebej prijeten občutek, če dobro o tebi pišejo recimo v New York Times, All About Jazz, opazili so me tudi kakovostni dnevni časopisi na Nizozemskem, nekaj španskih in tudi portugalskih, kjer založba domuje. Pomagalo mi je recimo v tem smislu, da me zdaj ljudje sami kličejo za »špile«, tega prej vsaj na mednarodni sceni nisem doživljala. Clean Feed je založba z renomejem, imajo to politiko, da pošljejo promocijske cedeje številnim kritikom po svetu, in verjamem, da so mnogi moje ime videli prvič. Zanimiva sem verjetno tudi zato, ker igram solistično, zdi se mi, da si tako bolj opazen.

Niti ne, se je kar nekako zgodilo. Ko sem začela igrati solistično, mi je postajalo čedalje bolj všeč, saj sem se lahko ravno zaradi tega tudi kompozicijsko zelo razvila. Ni mi bilo treba čakati nikogar, da mi komad odigra in da slišim, kako zveni, kar je bilo precej praktično. Lastno igranje in komponiranje sta šla nekako z roko v roki, sploh zadnja tri leta.

Ritem je v mojem ustvarjanju zelo pomemben, veliko sem se družila z bobnarji, recimo že zelo zgodaj s Kristjanom Krajnčanom, ki je ravno tako študiral na Nizozemskem, tam ustvarja in je še vedno del mojega Acropolis kvinteta. Bobni me navdihujejo v tem smislu, da lahko govorim tudi o tolkalskih značilnostih moje klavirske igre. Ampak to je tudi edina paralela med mano in Cecilom Taylorjem, kajti veliko ljudi me primerja z njim, ker sem ga preučevala v magistrski nalogi, in pri tem radi špekulirajo, primerjajo in predalčkajo. Na to jih verjetno asociira tudi komad, ki ga izvajam in ga je napisal moj kolega; je torej napisan in sploh ne gre za improvizacijo. Verjetno pa je bila ravno ta Taylorjeva perkusivnost odločilna, da sem za raziskavo izbrala ravno njega.

Ko sem začela študirati kompozicijo, sem začela pravzaprav čisto od začetka. Že okolje je bilo drugačno: študentje, profesorji in skladatelji s področja klasične glasbe imajo zelo drugačne vrednote v glasbi, na drugačen način jo poslušajo. Zame je bilo to vzdušje povsem novo, v jazzu sem nekako že vedela, kako se stvarem streže.

Hja, res je, ampak so se navadili. Sploh je za mano neko turbulentno obdobje, ker sem veliko dvomila o sebi: recimo, ali je glasba, ki jo delam, sploh kaj vredna. Za klasičen študij sem se v bistvu odločila, ker ima večstoletno tradicijo, jazzovsko izobraževanje samo po sebi pa mi ni preveč všeč. Jazzovska kompozicija tako ali tako izhaja iz klasične in sem hotela razviti nekoliko drugačen pogled na glasbo, v začetku zgolj iz radovednosti. Ampak jazz je sinonim za individualno ustvarjalnost, zdaj pa skozi izobraževanje večina šol želi, da glasbeniki zvenijo enako, čeprav je imitacija v nasprotju s tem, na čemer je bil jazz osnovan. V Skandinaviji bolj spoštujejo individualnost, študentje lahko gradijo na lastnem izrazu.

(Smeh.) Kriza je prisotna že ves čas, drži se je še vrsta polemik, kaj jazz je in kaj ni. Kolega trobentač za neko jazzovsko revijo ravno zbira mnenja, kaj naj bi jazz danes bil, in je rekel, kako zelo različne definicije so si ljudje izoblikovali ob tem. Vseeno se mi zdi, da se v Evropi ne obremenjujemo preveč s tem, tako ali tako delamo glasbo, ki ne korenini tukaj. Že to je veliko, da se najdeš v njej, saj se je rodila v nekem določenem kontekstu, okolju in kulturi. Igram jazz, seveda, hkrati pa tega nisem nikoli živela. Ko prideš v New York, je mesto prežeto s kulturo jazza.

Težko sama sebe analiziram, vsekakor pa črpam iz vsega, kar mi je všeč, avtorska glasba je moj imperativ. Do neke mere se mi v kompozicije zdaj vrinja sodobna klasična glasba, v zadnjem času veliko delam tudi z improvizatorji, igramo brez vnaprejšnje podlage, denimo z nizozemskim tolkalcem Onnom Govaertom, brazilskim multiinstrumentalistom Yedom Gibsonom ter trobentačico Susano Santos Silva, ki pa tudi komponira, tako da z njo poleg improviziranja igrava še najino napisano avtorsko glasbo.

V bistvu me zanima paralela med kompozicijo in čisto improvizacijo, saj tudi, ko prosto improviziram, veliko črpam iz že znanih okvirov klasične kompozicije, podzavestno in zavestno – recimo to, kako neko stvar strukturiram, kakšnih prijemov se poslužujem, kako razvijam motive. Začnem z neko materijo in jo potem racionalno, nekoliko pa tudi intuitivno razvijem do konca. Odkar sem se preselila v Amsterdam, kjer je eksperimentalna scena zelo razvita, so me kar nekako posvojili.