Predstava je skrčena na bistveno, na dva igralca, žensko in moškega, in na iskanje ljubezni v njeni fantazmatski osnovi z videom Pile Rusjan, ki v zmanjšani vidljivosti razpira medprostorje romantični nadstavbi, in to v različnih agregatnih stanjih, od tiste vsakdanje zmesi do trdne zakoličenosti klišejev in hlapljivosti emocij. Čeprav ni brez prepričljive silovitosti in grobosti v momentu uničujočih s(t)anj, predstave torej ne briga seksualni temelj v realnem, bolj je osredotočena na željo po ljubezni, na njeno primerjalno iskanje, ki pa je v samopotrjevanju, v želji po (samo)ohranitvi, po večno istem brez spremembe – torej po vztrajni iluzorni, nekaj tudi gledališki (samo)prevari o njenem prikazu, manj pa v avtentični želji po drugem.
Sicer ima predstava v režiji Nine Šorak in dramaturgiji Zale Sajko, ki navadno nastopata v obrnjenih vlogah, v zastavku načeloma vse: je inteligentno zasukana, z zdravo mero realnosti in gledališkega, duhovita in ostra v kontrastih ideala in njegove materialne konstitucije ter njegovega uničujočega jedra, silovito strastna in nežno romantična, banalno pragmatična in skopo teoretična, najprej v eksaltirani vnemi vreščečega kipenja, takoj zatem hladno zaničujoča; za trenutek celo razširjena na nivo metaperformativnosti, v vsakdanjost, kjer bivamo z njenim nastajanjem in igralcema tudi gledalci. Prav tu pušča ljubezenski govorici kot taki, ki vendar povsem obvladuje vse v nas, še zlasti na drugih področjih, še precej neobdelanega prostora.
Pa vendar zna predstava iz filozofske štrene dobiti otipljivo meso in to kljub spolzkemu terenu ob pretenciozni teoretski spremljavi. Ne boji se razstaviti zaljubljenosti v vseh njenih otročjih in trmoglavih kapricah, prismuknjenih igricah, ki se ne oddaljujejo v distancirani klinični raziskavi, ampak se premikajo v smer nežnih zbliževanj, kipečih zanosov in emocionalnih odnosov, na koncu pa odplaknjenih nanosov.
V uprizorjeni ljubezni sta se našla dva mlada igralca, ki se igri predajata iskreno zares, »iz srca«, brez odvečnih klišejev in šmire, kar učinkuje osvobajajoče naravno; kljub generalnemu in simetričnemu pokrivalu (kostumografija Tine Pavlović) sta v večji meri zamenjala vloge spolnih stereotipov: Stane Tomazin z redko občutljivo senzibilnostjo, zdaj razglabljajoče in z nevrotičnim razcepom, in Nika Rozman, stvarna, nagajiva, tudi pobalinska, potem na mah brezkompromisna, izkažeta silovitost, strast in boj za obstanek minljive ljubezni v na dobro uro skrčenem kompozitu, ki bi ga gledalec lahko kar gledal. Predstava o ljubezni, ki je v temelju zaznamovana z mankom, je kot celota, razumljivo, nepopolna in nedokončana, vselej ji nekaj manjka in taka tudi mora biti; a ko se uprizarjanje tako sredi plimovanja odsekano prekine, se za zdaj občuti še gledališko nepotešeno. Vendar obenem kot nekaj, kar je definitivno vredno ogleda in tudi nadaljevanja.
