Simfoniki so pod vodstvom svojega šefa dirigenta En Shaa koncert pričeli s Krekovimi Mouvements concertants, izstopajočim delom slovenske glasbe druge polovice 20. stoletja, v katerem so na izviren način pomešani vplivi Bartóka, nove stvarnosti in poudarjene izraznosti. Nekaj želje po ekspresivni noti je En Šao v izvedbo vnesel, a ostalo je še dovolj manevrskega prostora za globlje posege, za bolj poglobljeno branje in tudi močnejše kontraste dinamičnega poživljanja. Zdelo se je, da se dirigent ne najde povsem v slovenskem delu – že prvi takti Elgarjevega Koncerta za violončelo so namreč prinesli bolj »odprto« zvočno sliko, bolj dejavno dirigentsko oblikovanje zvočnosti in agogike. Elgarjev koncert kljub priljubljenosti najbrž ni največja umetnina – zdi se kot zapozneli melanholični odtis romantičnega koncerta, ki v 20. stoletju predvsem samo še nabreka v dolžino. A solistov delež lahko kot po pravilu »odreši« takšne težave in Karmen Pečar se je pri tem gotovo izkazala. Pečarjeva danes sodi med izstopajoče slovenske soliste: v svoji interpretaciji si upa tvegati – v tvarino zna tako zagristi z brezkompromisnim tonom, celo brutalnostjo, in takoj naslednji trenutek nežno izpeti lirična mesta. Prav takšna dialektičnost, s katero je solistka napolnjevala Elgarjev koncert, Pečarjevo opremlja z vso nujno interpretacijsko opravo, ki seveda sloni na virtuoznem obvladovanju parta.
Brez dvoma so Simfoniki skupaj s svojim dirigentom v izvedbo Koncerta za orkester Lutosławskega vnesli dovolj truda in zagretosti – ne preveč enostavno partituro, v kateri mrgoli hitrih pasaž, so poustvarili z zavidljivim tehničnim obvladovanjem, čutiti je bilo mogoče tudi robove oblikovalskih posegov, žal pa se je nad tako pripravljeno celoto ves čas vzdigovala grozeča, celo grobo neoblikovana zvočnost, v kateri so trobila in pihala kot po pravilu povsem povozila godala. Takšna bobnečnost je rakasta rana orkestra, ki bi lahko, če bi se je le zavedal in jo postopoma odpravljal, dosegal povsem zavidljive umetniške rezultate.
V četrtem koncertu cikla Predihano je bilo teh dovolj. Najprej gotovo na ravni zasnove sporeda, ki je tokrat v središče postavljal Ligetijeve učence in vzornike. Med slednjimi gre gotovo posebno mestu ameriškemu »osamelcu« Conlonu Nancarrowu, ki je večino svojih v ritmičnem pogledu povsem izvirnih del, napisal za mehanični klavir. Študiji št. 11 in št. 20, ki ju je za komorni ansambel priredil Paul Clift, razkrivata dve plati Nancarrowa: prva (izo)ritmično in druga bolj barvno-harmonsko. Seveda sta inštrumentalni priredbi mnogokaj dodali in hkrati tudi odvzeli (razgaljen vpogled v ritmično konstrukcijo), a obenem dali možnost nekakšne »poosebitve« partitur – služili sta kot dokaz izjemne glasbene nasičenosti del Nancarrowa, ki ne želijo v ničemer presegati glasbene imanentnosti. Prav v tem je najbrž osnovna razlika z Ligetijem, ki v poliritmičnosti sledi mehaničnosti Nancarrowa, a tej vedno dodaja tudi ščepec ironične distance. Tri Ligetijeve etude – vse prej kot enostavne – je z močno ustvarjalno vehemenco poustvaril Miha Haas, ki je prav tako v ospredje postavil nekakšno (ne)humano držo, fizični moment glasbe, ki je odrešil mehanično drdranje.
Uroš Rojko in Unsuk Chin predstavljata Ligetijeve učence, pri čemer je njuna glasba vendarle pokazala povsem svojstvene obraze. Rojkovo delo Stone Wind II se sicer pričenja v fragmentiranem ritmičnem unisonu, vendar se v nadaljevanju odpre tudi drugačnim tonom in konča z meditativnim prostorskim izginjanjem, Chinova pa išče nove zvočnosti in harmonske odbleske s pomočjo žive elektronike. V skladbi Double Bind? – izvajalec Matjaž Porovne je bil na odru res dvojno ožičen – je pričarala zares pretanjene harmonske odbleske, zakasnitve in teksture, podobno kot Nancarrow pa je ostala pri čistem, absolutnem glasbenem mediju.
Koncert je bil povsem presežen – zaradi izbranega programa in vseh izvajalcev, ki so glasbo tudi čutili, ne samo »prebirali«. V Sloveniji živi torej tudi izjemna sodobna glasba – ne vem, po kakšnem ključu končuje na manjših koncertih, medtem ko paradni nacionalni konji prisegajo na kvalitativno tretjo ligo.
