Za kulturnim poljem je dolgo in naporno leto. Tudi zato smo nekatere ustvarjalce in delujoče v kulturi povprašali po novoletnih željah za leto 2013, ki se nanašajo na stanje v kulturi in kulturni politiki. Seveda v upanju, da bi konkreten seznam odločevalcem vsaj malo pomagal preseči škodljivost in brezkrvnost, ki sta kulturno politiko definirali v lanskem letu.
Urška P. Černe, prevajalka: Želje? Knjiga naj družbi postane »seksi«. Prepoznati pomen biblioterapije za psihosocialno zdravje nacije. Pošesteriti osebje na Javni agenciji za knjigo. Sprejeti zakon o samozaposlenih. Strukturno dvigniti odstotek financiranja za kulturo in jo stkati s turizmom. Spodbujati mecenstvo. Premisliti vlogo knjižnic. Udejanjiti načelo solidarnosti: vsi, ki iz proračuna že prejemajo plače (učitelji, muzealci, profesorji, knjižničarji in tako dalje), naj ne zaprošajo za dodatne štipendije in podobno. Naročniki, dajte delo tistim dobrim, ki ga nimajo, ne tistim, ki ga bodo opravljali ponoči ob redni službi. Načelo hitrega pretoka: mandat članov komisij naj ne bo daljši od treh let. Načelo regionalne zastopanosti v telesih. Načelo nehobotnice: veliki in srednje veliki porabniki naj se iz odločanja umaknejo. Načelo samoodgovornosti: umetniki naj redno telovadijo.
Peter Tomaž Dobrila, ustanovitelj Kible: Kultura se mora vzpostaviti kot razvojna entiteta, saj je kultura generator evolucije. Ker si trenutno deli mesto v najpomembnejšem ministrstvu tudi z znanostjo in izobraževanjem, je treba njeno lastnost prečenja nadaljevati s preostalimi resorji, od gospodarstva in tehnologije do okolja, infrastrukture in prostora. Naša prihodnost naj temelji na ustvarjalnosti kot največji dodani vrednosti, ki bo pritegnila potencial samozaposlenih ter v podjetja ponovno vpeljala razvojne oddelke. Zato moramo pripeljati še neporabljena evropska sredstva na področja kulture, umetnosti in znanosti ter iz njih sestaviti ključne državne strateške in razvojne dokumente za prihodnjo finančno perspektivo EU 2014–2020.
Ksenija Jus, samozaposlena glasbenica: Projekt neoliberalnega kapitalizma se je »podelal« na vizijo tega, kar naj bi predstavljala nacionalna kultura. Samostojni ustvarjalci na področju kulture nimamo pogojev, vrednih človeškega življenja. Alternativna kultura je zbežala neznano kam. Vlaganja v izobraževanje mladih na področju kulture praktično več ni. Čas je, da tistim, ki svoje »delo na področju kulture« povzdigujejo nad ljudi, jasno povemo, da se je njihov čas iztekel. S protesti, z ustvarjanjem, s svojim življenjem, če bo to potrebno. Prispeli smo na dno. Sami se bomo odločali, kam naprej. Izbira je preprosta: ali kultura orožja in smrti ali kultura človeškega glasu, ki želi boljše in pravičnejše pogoje za vse.
Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana: Državni proračun nima sredstev, da bi pokrival porabo na področju kulture v enakem obsegu, to nam je jasno. Povsem zadostna konsekvenca bi bila zgolj izdaja odločb o zmanjšanem financiranju. Področje kulture se že vrsto let spopada s premalo sredstvi in tudi tokratno zmanjšanje bi s kreativnim potencialom, ki ga premoremo, nekako preživeli. Usodno destruktivno pa delujejo ukrepi, ki naj bi reformirali celoten javni sektor (in prinesli daljnosežne prihranke). Ti na področje kulture prinašajo zgolj dodatno administriranje in jemljejo zavodom avtonomijo poslovanja. Poglaviten kulturnopolitični ukrep bi zato moral biti zakonsko pripoznanje posebnosti produkcijskih protokolov kulture.
Denis Miklavčič, predstavnik samozaposlenih v glavnem odboru sindikata Glosa: Želja je veliko, področje kulture je odrinjeno v marginalo, prevladujeta populizem in primitivizem. Zato si ne obetam kakšnih premikov na bolje, razen če pride do korenitih sprememb slovenske politike. Vsekakor pa bi morali urediti položaj samozaposlenih v kulturi tako, da ne bi bili socialno diskriminirani v primerjavi z zaposlenimi v kulturi. Vzpostaviti bi morali mehanizme, ki bi svobodnjakom zagotovili ustrezno in primerljivo plačilo za njihovo delo ter socialno varnost in preživetje za čas brezposelnosti ali bolniške nezmožnosti opravljanja dejavnosti.
Branimir Nešović, založnik: Prva stvar, ki bi jo kazalo v kulturi sistemsko urediti, je korak nazaj – ponovna vzpostavitev ministrstva za kulturo z ministrom Kulturnikom iz mesa in krvi, in to iz krvi, ki včasih tudi zavre. Anemičnost je za kulturo in umetnost pogubna. Nadalje bi precej krepko pritisnil na zavoro. Naglica in čas, ki naj bi ga z vsesplošnim dirom pridobili, sta relativni kategoriji. Pri nas sprejmemo zakon(e), potem pa vsa dežela čaka. Čaka, da nam ga raztolmačijo, čaka, da sprejmejo še izvedbene predpise, čaka na obrazce, čaka... Vmes pišemo, pojemo, prevajamo, plešemo, rišemo in čakamo, čakamo na regularno možnost za izplačilo honorarja, seveda, če denar sploh bo... Pametnejši so sistem že zdavnaj obrnili. Najprej pripravijo papirje: obrazce, navodila, sistem kontrole, šele nato zakon stopi v veljavo.
Milan Pajk, fotograf in predavatelj na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje: Kar smo februarja 2012 pred Cankarjevim domom slutili, zdaj vemo. Bistvo ukinitve ministrstva za kulturo je nadzor, materializiran z delitvijo denarja. Kaj naj bi bile potem utopične želje za prihodnost? Najprej vrnitev ministrstva za kulturo pod vodstvom kulturne osebe. Drugič, razmejitev med umetnostjo in kulturo. To sta dva pojma. Določitev, koliko komu in kdo ali kaj, je nujna za vsaj minimalni obstoj obeh. Tretjič, ustvarjanje osnovnih pogojev za delo mlade generacije. Četrtič, ukinitev pojma kulturnopolitično. V tej državi je le kulturno ali politično. Zveza med obema pojmoma je pretrgana.
Irena Pivka, samozaposlena umetnica: Predvsem je treba prepoznati vrednote umetniškega dela, ki niso izmerljive z ekonomskim učinkom. Zaradi neživljenjskih okvirjev, v katere so porinjeni ustvarjalci, vse več umetniških del nastaja v prostem času. To pa si lahko privoščijo le redki. Kulturna politika se mora zavedati, da je varčevati pri najšibkejšem členu nesmiselno. Tu je treba razširiti in okrepiti sistem podpore. Nujni ukrep za leto 2013 in naprej je prepoznavanje umetnikov in njihovega dela kot vitalni, aktivni del družbene strukture.
Slavko Pregl, pisatelj: V letu 2012 nisem razbral, kdo je nosilec kulturne politike in je tudi nisem zasledil. Tudi na področju knjige, ki mi je bliže, je šlo za izrazito zanikanje pomena stroke, za nevednost in nadutost. Nekaj upanja za leto 2013 mi vliva le (Murphyjev) zakon, da se države in posamezniki začnejo racionalno obnašati, ko so druge možnosti izčrpane. Za začetek bi odločevalcem priporočil branje kakšnega bontona. Če ne bi našli drugega, bi bila dobra knjiga Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju, ki jo je leta 1993 uredil znani Aleksander Zorn, napisal pa neki Slavko Pregl.
Marija Mojca Pungerčar, samozaposlena umetnica: V letu 2013 ne bi smeli pozabiti na samozaposlene ustvarjalce v kulturi, ki smo v vročici sprejemanja novih varčevalnih zakonov znova potegnili krajši konec. Omiliti bi morali posledice davčnih, socialnih in pokojninskih sprememb, ki prinašajo poslabšanje predvsem tistim samozaposlenim kulturnikom z nizkimi prihodki in otroki. Najprej pa bi morali poskrbeti, da se bo v nov sistem obračunavanja davkov vrnila katera od pravkar odvzetih olajšav ter nas razbremenila na novo naloženih zapletenih birokratskih obveznosti. Vizualnim umetnikom bi morale biti zagotovljene razstavnine, vsem samozaposlenim pa pravica do plačane bolniške od prvega dneva bolezni ter denarno nadomestilo, kadar ostanemo brez dela.
Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma: Če kaj, bo v letu 2013 treba posodobiti celotni kulturni sistem in z njim kulturno politiko. Bi rekel, ga prilagoditi času in novim izzivom. Posodobitev ne bo mogoča brez novih kolektivnih pogodb za posamezne veje kulturnega ustvarjanja, sedanja, ena sama, je preživela. V kulturi eni delajo zelo veliko, drugi ne, zato bi se veljalo resneje lotiti izdelave standardov in normativov za vse. Na plačilnih listah javnih zavodov bi morali biti le najboljši ustvarjalci, česar pa ni mogoče doseči, če je med njimi kar 85 odstotkov zaposlenih za nedoločen čas. Potrebna je torej vrsta socialnih korektivov, ki se sedaj gibljejo med privilegiji in izrazitimi krivicami.
Andrej Srakar, predsednik Asociacije in predavatelj na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani: V novem letu si želim sprejem in predvsem uresničevanje reforme javnih zavodov v kulturi; ohranjanje višine javnih sredstev za nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi; (precejšnjo) reformo sistema in spodbud za pridobivanje zasebnih sredstev v kulturi; strateško usmerjen, logičen in usklajen novi nacionalni program za kulturo (ki se bo tudi izvajal!); nove razvojne projekte in vlaganja v kulturi; več sodelovanja in odprte komunikacije med državno upravo in drugimi deležniki v kulturi.
Glorjana Veber, direktorica Inštituta IRIU: Želimo si, da se slovenska kulturna politika zgleduje po evropski in preuči program Kreativna Evropa 2014–2020, s katerim bo poskrbela za sistematično zaposlovanje kulturnih delavcev in tako dosegla nove trge in gospodarsko rast. Naj prepozna kulturo kot nenadomestljivega partnerja v razvoju in zato zagotovi, da bodo javni razpisi resnično javni in bodo imeli vsi prijavitelji enake možnosti, stopnja sistemske korupcije pa bo manjša. Naj spodbudi kulturni razvoj in vzpostavi kulturi in umetnosti lastna, torej ne birokratska merila za ocenjevanje prispelih vlog.
Vlasta Vičič, v. d. direktorice Javne agencije za knjigo: Najnujnejši kulturnopolitični ukrep bi bil z mojega vidika sprememba oziroma izbris 50. in 51. člena Zujfa, ki določa, da Javni agenciji za knjigo in Slovenskemu filmskemu centru iz sredstev državnega proračuna financira izključno izvajanje dejavnosti in nalog agencije, ne pa tudi delovanja agencije. Agenciji za knjigo in film sta edini ustanovi s področja kulture, ki ju je prizadel navedeni zakon, ki je potegnil za seboj vrsto posledic – najbolj boleča bo nujnost plačevanja tarife za opravljanje storitev, ki bo poleg že tako in tako nižjih sredstev za področje obremenila prijavitelje.
