To ste dobro povedali, to je krizna gesta – ampak ne ekonomska. Ni prvič, da institucija sodeluje z neinstitucionalno sfero, z Dramo je na primer prej že sodelovala Maska. Ne samo, da v neinstitucionalnem polju obstaja potreba po spajanju praks, rekel bi celo, da večja potreba po tem sodelovanju prihaja s strani institucij.
Zakaj? Ker institucije rade zaspijo na neki estetiki, se nekako ustalijo?Deloma tudi. Vsaka resna institucija seveda potrebuje svežo kri. Odkar pa je neodvisna scena v Ljubljani izjemno aktivna, česar bo približno dvajset let, je ta polarizacija postala močnejša in so se začeli ljudje zapirati v svoja polja. Institucije imajo svoje zaledje v akademiji, recimo, tam se vzgajajo primerni kadri za nacionalno umetniško prakso. Ti kadri sicer odtekajo tudi v neodvisno gledališko sceno, izrazito polarizirani pa ostajajo režiserji. Polarizacija je seveda nekakšen obrambni mehanizem neodvisne scene, saj so institucije s svojo produkcijsko logiko za kreativne postopke strašno nevarne.
V izjavi pred premiero ste napovedali, da bodo v Generalki za generacijo »dramski igralci nastopili kot vloge, performerji pa kot njihovi avtorji«. Je v takšni zasnovi morda že prisotna kritika institucionalne logike? Institucija ima namreč nalogo, da izpolnjuje določeno vlogo, ki pa je ne jemlje vedno dovolj resno in le redko prevzame njene posledice. Je to preširoko branje?Seveda ni, ta izjava ponuja vsakomur možnost avtonomne interpretacije. V resnici pa poskušamo s to izjavo poskrbeti, da ne bi prišlo do nesporazuma o tem, kaj bo v predstavi videti. To, kar je nastalo, je posledica premišljenega metodološkega pristopa glede tega, kako naj bi izdelana neinstitucionalna praksa, kot je Via Negativa, in izdelana institucionalna praksa, kot je Drama, sploh sodelovali. Prva in tudi ključna odločitev je bila seveda, da morajo tako eni kot drugi vztrajati pri svojem produkcijskem modelu in da je treba najti njuno točko srečanja. Z mojega stališča je bilo torej pomembno, da ima Via Negativa prostor in čas, da k projektu pristopa na svoj način, ne glede na to, kje to počenja, in da – na drugi strani – dramska logika ostane nedotaknjena. Zanima me torej srečanje, napetost med obema praksama, ker samo znotraj tega najdem neko kvaliteto.
Zakaj ste se kot režiser pravzaprav odločili za delovanje zunaj institucij?Po sedmih letih dela v institucionalnih gledališčih sem ugotovil, da je to slepa ulica, da mi produkcijski model preprosto ne ustreza in da me v teatru zanima nekaj drugega od tega, kar je možno narediti znotraj klasičnega modela. Edina pot je bila ta, da sem poiskal lasten produkcijski model – tako se je leta 2000 zgodil prestop, odločil sem se prenehati z institucionalno prakso in se začel intenzivno ukvarjati z neodvisno produkcijo z namenom, da skozi Vio Negativo razvijem metodo oziroma ustvarjalni postopek, ki ustreza meni in mojim soustvarjalcem. Kar pomeni, da jih vse silim v to, da zavzamejo avtorsko stališče – in sprejmejo tudi njegove posledice.
Uporabili ste zelo močno sintagmo, »slepa ulica«. Ali naj bi te kritične besede pomenile, da so le prakse obrobja oziroma tiste zunaj institucij zmožne premikati paradigme?Mislim, da je treba reči drugače. To seveda je kritika, vendar je to kritika institucionalizacije umetnosti nasploh. Zame je to nespodobno, nesramno in neumno početje. Umetnik je lahko institucija le sam zase. To, da se želi naša mala dežela institucionalizirati do zadnjega majhnega koščka, je nekaj, kar ubija sleherno umetniško prakso. To, kar hočemo s predstavo Generalka za generacijo poudariti, je, da lahko le v skrajnem spopadu s to logiko prispemo do nekega presežka, do neke višje stopnje institucionalnega razmišljanja. S stališča neodvisnega producenta moram poudariti, da ni res, da se znotraj institucij ne da nič narediti. Problem ne leži samo v instituciji kot taki, temveč tudi v tem, kakšen odnos imamo do nje mi. Slovenski karakter je po mojem mnenju naravnan tako, da pred institucijo pokleka.
Na kaj torej merite z geslom »več barbarstva, manj kulture«, ki ga omenjate v zvezi s predstavo? Govorite o nasilju? In o kakšnem nasilju?Gre za nasilje ideje. Preboj ideje brez nasilne geste v ustvarjalnosti ne obstaja. Boj za idejo ni kulturni boj, boj za idejo je barbarski boj. Demokratične vrednote so smrt ideje.
Treba je torej osvojiti sposobnost za konflikt?Absolutno. Konflikt ni nekaj, česar bi se morali bati, konflikt je nekaj, kar moramo iskati. Mi se problemu ne izogibamo, kajti problem ponuja provokacijo misli, kreacijo. To so vsekakor glavne teme, ki jih hočemo odpirati in osvetljevati. Tudi zato, ker lahko opazimo, da je slovenska kultura v zadnjih dvajsetih letih postala veliko močvirje.
Podali ste lepo verigo negativnih definicij umetnosti. Bi si upali postaviti tudi eno afirmativno?Seveda. Zame je umetnost polje absolutne svobode. Svoboda pa je največje breme, ki si ga lahko naložiš. To je najbolj afirmativna in obenem tudi najbolj obremenilna izjava, ki jo lahko o umetnosti podam. Ta konflikt sam po sebi dela umetnost zame zanimivo. Umetnost je torej neprestani boj za to, da si sploh lahko izboriš lastno svobodo. Najprej moraš tvegati samega sebe, sicer ti nihče ne verjame. To je tisto, kar moraš zahtevati od sebe in kar obenem od tebe pričakuje tvoje okolje. Tega je pri nas popolnoma premalo.
Pa je po vašem mnenju mogoče takšen pogled uriti, se ga nemara priučiti?Da. Že v času delovanja Vie Negative se je izkazalo, kako je pogled mogoče hitro osvojiti, hkrati pa ga tudi hitro izgubiti. To je neprestani boj ustvarjalca z okoljem: v trenutku, ko dosežeš nek sporazum z gledalcem, potrošnikom, moraš kot umetnik ta sporazum razdreti. To sta neka neprestana rast in padanje. Znotraj tega pa v slovenski scenski umetnosti nimamo kondicije. Na neodvisni sceni so tako vsi pojavi, ki so izbruhnili, tudi prekmalu ugasnili. Nobene kontinuitete ni, ni ustvarjalca, ki bi rinil z glavo skozi zid. Edini pogled, ki ima kontinuiteto, je potrošniški.