Ko srečni ljudje postanejo umetnost

Učinki se s časom spreminjajo

»Dokumentarno gledališče je nekaj, kar se je v različnih fazah v zgodovini pojavljalo na različne načine, za vse oblike pa je značilno, da so bodisi dramska besedila bodisi predstave nastajali na podlagi dokumentarnih gradiv, vendar vselej v različnih umetniških razmerjih med stvarnostjo in pa njeno možno gledališko ali scensko obdelavo, ki je bila pač odvisna od aktualnih scenskih praks,« pravi Rok Vevar, publicist in umetniški kritik s področja sodobnih scenskih umetnosti.

Korenine dokumentarnega gledališča sežejo vse do antične Grčije, ko naj bi grški traged Phrynicus nazorno popisal perzijske vojne. V moderni obliki sta pionirja dokumentarnega gledališča Bertolt Brecht in Erwin Piscator, ki sta se v svojih delih osredotočala na družbene razmere in razredne boje. Vendar Vevar pri tem opozori, da je na to treba gledati zgolj historično, saj meni, da bi se morali danes izogniti celotnemu Brechtovemu dramskemu korpusu, če bi želeli slediti njegovim programskim gledališko-teoretskim predpostavkam. Kajti učinkovitost in učinkovanje gledališča se s časom spreminjata. »Piscatorjevo gledališče je bila gledališka oblika raziskovalnega novinarstva, pretvorjena v fikcijo,« oriše Vevar. »Drugače je z dokumentarno-gledališkimi praksami v zadnjih letih, ko se v scenske formate uvajajo različni umetniški postopki ali se v predstave lahko naseljujejo različni teatralizirani, tudi medijski žanri. Danes lahko v predstavah namesto vlog, ki jih ustvarjajo igralci, nastopijo ljudje s svojimi zasebnimi zgodbami.«

Dokumentarno še ni objektivno

Nekoč je bila dokumentar(istič)na forma gledališča priročna za seciranje družbenopolitičnih tem, saj kot svojo podlago oziroma izhodišče namesto klasičnih dramskih besedil uporablja resnične »dokumente«, na primer intervjuje, sporočila javnega značaja, medijske novice, časopise in državne listine. »Vsekakor ima dokumentarnost v umetnosti težnjo, da se umetniško delo – v nasprotju z modernistično umetniško avtonomnostjo – spremeni v nekakšno funkcijo; uspe intervenirati v določen režim gledanja umetnosti in družbe, s čimer vzpostavi določeno političnost, ki je berljiva predvsem v odzivih občinstev ali posameznega gledalca,« pristavlja Vevar.

Vendar danes ni več nujno, da gre samo za družbenopolitične situacije – dokumentarno gledališče se lahko ukvarja tudi s kakšnim posebej zanimivim zasebnim fenomenom, kot je na primer raziskovanje osebne sreče pri devetih anonimnih intervjuvancih, na čemer temelji najnovejša uprizoritev Slovenskega mladinskega gledališča z naslovom Portreti, ki bo premierno uprizorjena nocoj v režiji Vita Tauferja. Nekatere najbolj odmevne predstave, ki so se pri nas v zadnjih letih ukvarjale s principom dokumentarnosti, so nastale v produkciji zavoda Maska – tako je projekt Slovensko narodno gledališče Janeza Janše temeljil na medijskih poročilih o napetostih in dogodkih v Ambrusu, izjavah politikov v zvezi z omenjeno zadevo in podobnih vsebinah, predstava Več nas bo, prej bomo na cilju treh Janezov Janš na zgodbi o preimenovanju trojice umetnikov, Dolg Saške Rakef avtorice Saške Rakef pa na njeni osebni zgodbi. V to formo spadata tudi avtorski projekt Spovedi Dušana Jovanovića, ki ga je predstavil leta 2009 v Anton Podbevšek Teatru, ter v nekem smislu tudi predstava Bobby in Boris, ki je temeljila na znamenitem šahovskem dvoboju in pod vsebino katere sta se poleg režiserja Jovanovića podpisovala še Mitja Čander in Eva Mahkovic, uprizorili pa so jo v ljubljanski Drami.

Takšne dokumentarne oblike gledališča imajo v očeh gledalca velikokrat pridih avtentičnosti, saj obravnavajo dozdevno »objektivno« snov. Pa je ta vrsta gledališča zmeraj objektivna? Rok Vevar trdi, da ravno nasprotno: »Takšna oblika gledališča predvsem ni nikoli objektivna. Prvič že zato, ker scenske umetnosti nikoli ne uspejo postati objekt, saj so določene s časovnostjo in minljivostjo. Drugič, ker je v primeru dokumentarnih oblik gledališča vselej bistvena interpretacija, torej ureditev gradiv in zgodba, ki jo iz njih oblikujejo ustvarjalci gledališča, podobno kot to storijo raziskovalni novinarji. In tretjič, ker se resen gledališki umetnik vselej bori za relativno avtonomijo subjektivne pozicije, ki ji seveda vselej pritiče ustrezna problematičnost.«

Življenje, ki se vpiše v umetnost

Za predstavo Portreti so v Slovenskem mladinskem gledališču kot izhodiščni dokument uporabili devet transkripcij intervjujev. »Z namenom, da bi Portreti čim bolj natančno odsevali našo družbo, smo pazili na raznolikost po spolu, izobrazbi, poklicu in socialnem položaju intervjuvancev. Ker so bili igralci, ki nastopajo v predstavi, izbrani še pred intervjuvanci, smo pazili tudi na to, da se je sogovornik vsaj po starosti prilegal igralcu,« pojasni dramaturginja predstave Uršula Cetinski, sicer direktorica SMG, ki je tudi sama opravila vse intervjuje.

Zamisel za projekt sta z režiserjem Vitom Tauferjem dobila že pred dobrim letom, ko sta obiskala Helsinke in se tam zapletla v debato o razlikah med finsko in slovensko družbo, na primer o razlikah glede odnosa do življenja, vrednot in odnosa do skupnosti. Pojavilo se je vprašanje, ali so morda Finci bolj srečni od Slovencev, ki je vodilo do idejne podlage Portretov. Izhodišče so intervjuji s štirimi ženskami in petimi moškimi, starimi med 30 in 65 let, ki opravljajo ali so opravljali različne poklice – to so gradbinec, kirurg, iskalec zaposlitve, nekdanji poslovnež, gledališki režiser, blagajničarka v veleblagovnici, pevka, aktivna upokojenka in scenaristka na svobodi. Tako so nastali portreti omenjenih oseb, ki jih je režiser Taufer postavil v kontekst pogovorne oddaje, pogovorne oddaje, po načelu treh pogovorov na večer.

»Delo z vnaprej pripravljenimi intervjuji se je razlikovalo od interpretacije dramskega besedila. Igralci so dobili zelo obsežne zapise intervjujev, se pravi veliko materiala, iz katerega so po lastni presoji, seveda v sodelovanju z umetniško ekipo, počasi oblikovali dramsko osebo,« pojasnjuje Uršula Cetinski. »Velika razlika je tudi, da so v dramskem tekstu že nekako vpisane tudi možnosti uprizarjanja, pri intervjuju pa te intence ni, zato je struktura besedila drugačna, med drugim tudi veliko težje zapomljiva. Mislim, da je na neki način v takšnem tipu dokumentarnega gledališča veliko težje igrati kot v »klasičnem« dramskem teatru – v bistvu je lažje igrati Hamleta kot pa denimo Esada, delavca v Vegradu, ker je Esad brez konteksta, ki ga Hamlet kot dramska figura ima.« In kako vse to dojemajo tisti, katerih življenjske zgodbe in misli o sreči se bodo pojavile v javnosti? »Našo idejo smo jim predstavili po resnici, takšno, kot je, in zdela se jim je odlična. Mislim, da so bili ponosni, da se bo njihovo življenje vpisalo v umetnost in da jo bodo na ta način soustvarili. Da bi se izognili kakršnim koli zadregam, pa naši sogovorniki ostajajo anonimni,« je še pojasnila.