Ekohrana je pridelana na naraven način, brez uporabe pesticidov, konzervansov, umetnih barvil in gensko spremenjenih organizmov. Ekosklad spodbuja razvoj na področju varstva okolja, predvsem z dajanjem kreditov za okoljske naložbe. Ekopolitika je zelena politika, ki je za ustvarjanje trajnostne družbe usmerjena tudi v varovanje okolja. Ekomaraton je kolesarsko-tekaška prireditev, namenjena aktivaciji rekreativnih športnikov, temelječa na zdravem načinu življenja in spoštljivem odnosu do narave. Ekopotovanja so dopusti, katerih itinerar je poln obiskov zavarovanih naravnih rezervatov.
Če še niste, je zgolj vprašanje časa, kdaj boste slišali za ekoknjige. Ob omembi te besedne zveze vas bo znal knjigarnar takoj usmeriti k polici knjig, na kateri bo visel loparček s poimenovanjem ekologija, predlagal vam bo knjižno uspešnico ali dve, njegova ekomisija pa bo s tem zaključena. Če vaša ne bo, vas nekaj vztrajnosti pripelje do ugotovitve, da lahko tudi slovenske papirnice, tiskarne in njihovi izdelki pridobijo ekostatus.
Prave ekoknjige so redke
Pri knjigah se, jasno, vse začne s papirjem. Forest Stewardship Council (FSC) je neodvisna, neprofitna in nevladna organizacija, ki se ukvarja s promocijo odgovornega upravljanja z gozdovi in je ena mednarodno najbolj priznanih. Njihovo delovanje temelji na skrbi za biodiverziteto, prizadevajo si, da dobiček gozdne proizvodnje ni pridobljen z uničevanjem ekosistemov. Želijo si trajnostno naravnano gospodarjenje, saj je to edini način, da bo lokalno prebivalstvo lahko še dolgo uporabljalo dobrine gozdov. Eden bistvenih ciljev certifikacije FSC je zagotoviti, da osveščen končni potrošnik res kupi ekoizdelek. FSC-certifikat namreč omogoča sledljivost lesa in lesnih proizvodov, tako da ne more biti nobenega dvoma, da je pot knjige od prve faze, sečnje, predelave v celulozo in izdelave papirja do trgovcev s papirjem in tiskarskega dela temeljila na ekoloških načelih. Posebna pozornost velja tudi številki, ki mora biti navedena ob certifikatu, saj ta ob preverjanju edina dokazuje odgovorno ravnanje z okoljem skozi celotno proizvodno verigo.
Majda Gregorc iz Mladinske knjige razloži, da ima pri nas že večina večjih papirnic in tiskarn certificirano proizvodnjo. Preverili smo, da to res drži vsaj za največje, denimo papirnico Goričane in papirnici v Vevčah in Krškem, med drugim tudi za tiskarno Gorenjski tisk; v vseh je nadzor nad onesnaževanjem vode, kemikalijami in kakovostjo tiskarskih barv izjemno strog. »Ta certifikat se ne pridobiva zato, da bi se v Sloveniji kaj prodalo. To so okoljevarstvene zahteve in slovenska tiskarna, ki večino izdelkov tiska za izvoz, ima s tem certifikatom bistveno boljše možnosti, da dobi neki posel v tujini. Evropa se počasi, a vedno bolj odgovorno obnaša do okolja, kar se kaže tudi z zahtevo po kontrolirani proizvodnji od začetka do konca,« pojasnjuje sogovornica visoke evropske standarde. Seveda vse evropske države ne zahtevajo tovrstnega certifikata, a trend se vsekakor povečuje. Domače razmere so take, nadaljuje Gregorčeva, da je papir, ki ga pri nas uporabljamo za tisk, večinoma eko, le da ni certificiran. Zatakne se, jasno, pri denarju, saj gre za certifikat, ki veliko stane. »Mi bi lahko prodajali same ekoknjige, a trg tega ne bi prenesel. Lahko pa predvidevamo, da čez denimo 50 let knjig, ki ne bodo ekološko certificirane, najbrž sploh ne bo več mogoče izdajati,« dodaja.
Po mnenju Gregorčeve je torej edina knjiga, ki bi ji upravičeno rekli ekoizdelek, tista, ki nosi na platnici zagotovilo v obliki oštevilčenega certificiranega potrdila – in take knjige so redke. Pri Mladinski knjigi so za zdaj izdali le eno, na temo podnebne krize spisani ekopriročnik Odločitev je naša (2011) avtorja in politika Ala Gora. Ta je res polnovredno eko, saj je ekološka tako po načinu izdelave kot v vsebini. Ko smo knjigarnarje spraševali, če je šlo pri omenjenem delu za prodajni hit, so odkimavali z glavo. Naša zelena misija se je, modrejša za ekospoznanja, vrnila na kraj dogodka in odkrila...
Modno iskanje tržne niše
... da gre za dogodek brez dogodka. Še enkrat je pregledala knjigarniški oddelek ekologije in odkrila, da so knjige, ki jih založbe največkrat promovirajo kot ekoknjige, preprosto samo knjige z ekotematiko, pri čemer način njihove izdelave, za razliko od omenjenega Gorovega priročnika, sploh ni pomemben. Zato smo povprašali, ali ne gre v največ primerih promocije tako imenovanih ekoknjig nemara predvsem za iskanje tržne niše. Gregorčeva je našo domnevo potrdila, z njo se je strinjal tudi dr. Miha Kovač, poznavalec razmer v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, ki opozarja: »Glede na svoje izkušnje bi vseeno rekel, da taka poteza z marketinškega stališča ne daje prav produktivnih rezultatov. Ne vem za nobeno knjigo, ki bi se prodala v večjih količinah samo zato, ker je bila promovirana kot ekoknjiga.«
Kljub temu se zdi, da je ekološka tematika pri nas precej prisotna v mladinski književnosti, ki je že tako ena bolje prodajanih. Cilja na starše, ki želijo svojim otrokom vcepiti čut skrbi za okolje, pa ne le to – teme ekoknjigic so pogosto tudi sožitje, revščina, strpnost do drugačnosti in bonton. Gaja Kos, strokovnjakinja za mladinsko književnost, se strinja, da gre za tematike, ki so že pred leti postale modne, predvsem v slikanicah in knjigah za mlajše. Poleg tega so starši osnovnošolcev zagotovo slišali tudi za eko bralno značko, ki jo nekatere šole organizirajo samoiniciativno, druge s pomočjo priporočilnih seznamov literature programa Ekošola. Založba Morfem denimo vsako leto podeljuje celo nagrado NES za najboljšo ekološko slikanico. Lani sta jo prejela Sašo Dolenc in Arjan Pregl za knjigo Kako ustvariti genija (2012), ki najmlajšim radovednežem razjasnjuje skrivnosti sveta.
Ekokatastrofa ali e-rešitev?
Ker radovednost vodi tudi našo odpravo, smo se naglas vprašali, ali gre v primerih ekoslikanic, če že niso eko po izdelavi, vsaj za literarno kakovostno ekološko vsebino. Vsaka adaptacija Sneguljčice in sedmih palčkov, ki si pred večerjo vedno umijejo roke, in vsak severni medvedek, ki je žalosten, ker se mu zaradi ozonske luknje topi led, pač sami po sebi še ne morejo biti zadosten dokaz visoke literarne vrednosti. Kosova, dvakratna žirantka za nagrado NES, potrdi naše strahove: »Kar nekaj teh knjig je takih, da bi se jim skorajda lahko reklo ekološka katastrofa. Neizvirne so, klišejske, slogovno šibke, včasih vsebujejo celo napačne stvarne podatke.« Rada sicer omeni tudi pozitivno prakso, ena bolj posrečenih knjig z ekološko tematiko iz zadnjega časa je po njenem mnenju na primer Gnusna kalnica (2013) Andreja Predina in Adriana Janežiča, ob kateri se je zabavala tudi naša kulturna odprava.
Šef ekomisije je kot rešitev naše zagate predlagal e-knjige. Sledil je preprostemu sklepanju, da bralniki ne potrebujejo papirja, drevesa ostanejo cela, izognemo se onesnaževanju v procesu proizvodnje, celo transport materiala bo skoraj odveč. A težava se pojavi pri razgradnji bralnih naprav. Da je datoteka ekološko neoporečna, se strinja tudi Miha Kovač, ki med drugim poudarja, da danes postajajo prevladujoče tablice, na katerih počnemo marsikaj, ne le beremo. »S tega stališča bi tudi jaz podprl tezo, da je branje knjig na takih multifunkcionalnih napravah bolj ekološko kot branje tiskanih knjig,« dodaja po premisleku. Ekološko osveščeni bralci imajo torej na voljo več zelenih izbir. Ne gre pozabiti, da se kot ena najboljših še vedno kaže kolesarski izlet do najbližje knjižnice ali antikvariata.
