Kar pa ne pomeni, da so Zupanovi eseji nehali biti komunikativni. V zapletanje se redko izgubljajo, pa še to zgolj na mestih, ko se avtor loteva interpretacij poezije, ki je zvrstno izmed Zupanove svete trojice tudi bralcem nemara najmanj blizu. Zupan pripoveduje zavzeto, neobremenjeno in tradicionalno nostalgično. V ustvarjanju simpatičnega vtisa je slogovno izvrsten do mere, ko postane nostalgičen po vseh knjigah in glasbenikih z Zupanovega seznama, ki jih še ni okusil, še bralec sam. Avtor je ponovno prepričljiv v podajanju intimne izkušnje (branja in poslušanja glasbe), ki jo zaupljivemu bralcu uspešno zavrti kot znane tone splošno veljavnih, univerzalnih resnic. Recimo te, da je Piki Jakob boljši prijatelj od Bratovščine Sinjega galeba. Da so Mazzinijeve Drobtinice kvaliteten roman, a predvsem to, da sta imela glavni junak Egon in Zupan podobno vietnamko. Da obstajajo podobnosti v načinu hoje Bukowskega, Kerouaca in Zupana. Da bi morala biti klasika to, da za 12. rojstni dan dobiš Prešernovo poezijo, kot Zupan. Da je književnost ena najpomembnejših stvari na svetu, o tem ni dvoma. Da sodi pod splošno razgledanost znanje o tem, kje je Pengov posnel Odpotovanja pa kako so dobili ime Pink Floyd.
Da gre za same prvovrstne teme, je jasno še tudi zatem, ko si bralec prizna, da je najbolj kanonična tema Zupanovih esejev o umetnosti venomer pač Zupan sam. Prvi komad na ploščku je avtorjev doživljaj, zadnji njegova kritična refleksija, muzika je, kar se zgodi vmes. To lahko Uroš Zupan tudi tokrat počne brez strahu, da bi imela publika občutek, da že ves čas posluša eno in isto longplejko. Sicer že malo popraskano od preigravanja osemdesetih.