Na slutenem razvoju dogodkov, v katerih Marko ne premore zrelosti in Ljilja ne treznosti, ki bi bili prvi pogoj za njuno zvezo, gradi Lainšček povprečen, mestoma jezikovno arhaičen in dolgovezen ljubezenski roman. Pričakovano protagonistoma hrbet obrne še usoda – Ljiljin oče močno nasprotuje njuni zvezi, zato konča Marko svojo neslavno soldatsko kariero v kazenski vojašnici na jugu Kosova. Nadaljnji dve desetletji preživi bivši jugoslovanski vojak brezvoljno in se ne upira avtorjevemu pravilu, v katerem junak usode ne sme vzeti v svoje roke – na tem vendar temelji njegova junaškost. Ko si življenje za silo uredi ob novi ženski in otroku, ga valovi zgodovine spet vrnejo na Ljiljino obalo. V slovenski osamosvojitveni vojni izgubi življenje mlad srbski vojak, ki ga Marko prepozna kot Ljiljinega sina. Ker je, kako pa drugače, tako hotela usoda, je to tudi sin Lainščkovega nesrečnega Marka. Končno je čas za obisk nepozabne Ljilje in vsem, tudi bralcu, potreben zaključek.
Markovo intimno zgodbo – izkušnjo metuljev, ki jim nevihtni dež zlepi krila – ki se steka z veristično oznako duha Titovega časa, spremljamo skozi dobro zrežirano junakovo retrospektivno pripoved. Ta je spodoben obrtniški izdelek, a metuljčkaste bralske vznemirjenosti v trebuhu ne povzroča.
