Svojo zgodbo o pokvarjeni slovenski gospodarski eliti skuša povedati skozi zgodbo o usodi (skoraj) 30-letnika Cirila Kraljeviča, violinista, ki se po ljubljanskem študijskem neuspehu preživlja z igranjem v dunajskem nočnem klubu in po podzemnih postajah. Tam ga pobere Štefan Dobernik, slovenski gradbeno-investicijski magnat, ki ga zategne nazaj do Ljubljane, kjer mu ponudi etično vprašljivo službico, za oba pa se tako začne romanje globoko »dol, dol«.
Da je Ciril Kraljevič moj vrstnik, mi ne bi prodal niti Steve Jobs. Na primeru Cirila Kraljeviča je videti, kot da avtor nima prav natančnih informacij, kaj bi utegnilo povprečnemu 30-letniku danes rojiti po glavi. Ne, ne hodi kot Ciril na vampe in pivo v Šestico. Prekinitev brezperspektivnega študija malo verjetno obravnava kot usodno življenjsko napako, še zlasti če na Dunaju živi boemsko življenje umetnika. Ne, povprečen 30-letnik telefona zlepa ne izgubi med postankom ob avtocesti, zgolj zato ker je to pripravno za avtorja. Povprečen 30-letnik, zasanjan violinist gor ali dol, ve, da bi to bila mala katastrofa: kako bo sicer pisal maile, statuse na facebook in fotkal obroke za instagram? Ne, 30-letniki, ki spoštujejo očeta in mater ter ne kolnejo, ker tako pravi Biblija, so v teh krajih redki kot slonova kost. In ne, povprečen 30-letnik zanesljivo ne »lega« z žensko, pač pa z njo seksa, kavsa, fuka. Odsotnost jezikovne refleksije le še zapečati kratek stik med dobo in sočasno mentaliteto mladih. Pametno je, da pisatelji pišejo o rečeh, ki jih poznajo. Ali pa se o rečeh, ki jih ne poznajo dovolj, poučijo ter snovi prilagodijo jezikovno-slogovne registre.
Da nam Jančar pri svojem upodabljanju trohnečih vrednot slovenske gospodarske elite občasno pocitira kakega Daneta Zajca ali Gregorja Strnišo in nam sklicevanje na pesniški modernizem ponuja kot naraven del pripovedi, bi še šlo. A pesniško patino pripovedi utrjuje s svojim ponavljajočim se pripovedovalcem, ki je bil v prejšnjih Jančarjevih romanih pogosto učinkovit – kadar je napovedoval dovršitev usode in je pripovedni slog podpiral njeno težo. Ko se tokrat pripovedovalec vsakih nekaj strani ustavi, da bi nam spet povzel nekatere dele zgodbe, pa to deluje umetelno: podpirati skuša suspenz, ki ga zgodba sama po sebi v resnici ne tvori, implicira veliko moralno razrešitev, a ji moralno dilemo uspe kvečjemu nakazati. Pripovedni slog je tokrat motor, ki teče v prazno, saj zgodbe Cirila Kraljeviča ni mogoče razumeti kot resne moralne preizkušnje, pač pa kot dokaj preprosto moraliziranje.
Iz avtorjeve želje, da bralcu preda trpek nauk, izhaja popolna podreditev junaka literarni ambiciji. Ciril je, a Ciril, kot da ga ni. Do te mere je anemičen, da niti ženske, ki ga oblega, a je sam ne mara, ne zmore odločno zavrniti, in tako raje še naprej »lega« z njo. Da je roman res le v literarni celofan zavita pridiga o dobrem in zlu, je jasno predvsem iz tega, kako naš junak konča: v zveriženi pločevini, potem ko je zakinkal za volanom na poti z Dunaja. Avtor tako »rešitev« ponuja kot ultimativno sugestijo, da se je nespametno pečati s slovensko tranzicijsko gospodarsko srenjo in kako globoko »dol, dol« lahko lahkoverneža povleče en tak maj–november med tukajšnjo poslovno elito. Problem pa je, da se Ciril pred tem ni po lastni volji odločil za eno samo stvar, verodostojno ni artikuliral niti ene etično-nazorske dileme, kaj šele, da bi kar koli sam izbral. Pisatelj ga sploh ni upodobil kot odločajočo se osebo. Upodobil ga je kot vrečko, ki jo nosi veter. In junak, ki ne sprejema odločitev, je lahko le karikatura in pisateljsko sredstvo, ne pa točka, v kateri se zgošča vsa kompleksnost časa in vsa teža izbiranja med prav in narobe.
Skromne literarne ambicije dokazujejo tudi druge karikature likov: Dobernik je pokvarjen, oblasten in nič več kot to, ženske so bodisi mile in zlate bodisi teatralične, prezahtevne in nesrečne. Bosanci so dobri in vedno nastradajo. Pika na i je Jančarjevo slavno reflektiranje politične stvarnosti, ki pa doslej nikoli ni bilo tako prozorno in površno. O poreklu gospodarske elite, ki jo ima na tnalu, velik del romana na videz modro molči, nato mu kar naenkrat popusti zbranost, da nas posadi pred televizorje, kjer si vrla elita na neki državni proslavi prepeva komunistične pesmice. Skratka, titovka dol za tako sveto literarno preproščino; če bi podeljevali literarne nagrade za maskiranje dnevnopolitičnih komentarjev v literarna dela, Jančarju ne bi ušla vsaj nominacija. Pri čemer ni nič narobe z mnenjem, takšno ali drugačno je legitimno, »narobe« je, ko pisatelj oceni, da je tako literarno rokovnjaštvo lahko del resnega, kompleksnega sodobnega romana.
