Frank Lloyd Wright je kot eden največjih ameriških arhitektov gotovo primeren material za biografijo, če k temu dodamo še njegovo viharno ljubezensko življenje, pa smo skoraj že pri uspešnici. A Boylu, ki je dejansko avtor številnih uspešnic, te intence ni mogoče očitati, saj se je snovi lotil inteligentno in z dovolj tematskimi obvodi, da se knjiga ne bere le kot portret vase zagledanega genija, ki teka za kiklami, ampak tudi kot zanimiv vpogled v ameriško stanje duha v prvi polovici 20. stoletja.
Boyle pripoved položi v usta izmišljenemu Japoncu, ki s pomočjo ameriškega prevajalca piše svoje spomine na arhitekta in na čas, ki ga je pri njem preživel kot vajenec, doda pa prejšnje in kasnejše dogodke, o katerih je izvedel posredno. Tako se zgodba v času vrača nazaj, začne pa se, ko je znamenito posestvo, na katerem je Wright zgradil svoje neponovljivo ljubezensko gnezdo Taliesin, že obvladovala zadnja od opisovanih partneric, Olga, balerina črnogorskega rodu. V retrospektivi torej izvemo za njuno srečanje, veliko zaljubljenost in strašljiv pregon, ki ga v imenu moralne večine nad njima uprizarjajo javnost in časopisi. Wright ni protagonist tega romana, saj skozi vse ženske like preseva njegova istost: neverjetna ustvarjalna moč in volja, izjemen občutek za organskost arhitekture in za lepo, popolno instrumentaliziranje sodelavcev, partnerjev in financerjev njegovih projektov ter popolna neodgovornost do žensk, s katerimi se zaplete. Olgina usoda je namreč replika tiste, ki jo je doživela predhodnica, Miriam, ekscentrična kiparka, in ta ponavlja zgodbo svoje predhodnice, Mamah, ki je zaradi Wrighta pustila moža, izgubila otroka, se naselila v Taliesinu, ki ga je Wright zgradil zanjo, a tam tragično preminila zato, ker je enakost spolov in ras jemala resno v času, ko te je to lahko stalo življenja. Nekje vmes je še arhitektova prva žena, brezbrižno zapuščena.
Simbolna točka dogajanja je torej hiša Taliesin, ki nenehno gori, ki uničuje tisto, kar je Wrightu najbolj sveto, njegovo delo, a tudi življenja ljubic, žena, otrok. Taliesin je kot večno izgorevajoč privid, ki ga nenehno gradi, ker mu uteleša svobodo arhitekture in ljubezni, ki je čas enostavno ne dopušča. Čas je namreč brutalen, to je čas uničujočega družbenega nadzora nad posameznikovo intimnostjo, je čas zatiranja žensk in rasizma, ko si imen črncev še nihče ne zapomni in ko ob napadu na Pearl Harbour vse v ZDA živeče Japonce zaprejo v koncentracijska taborišča.
