Klub Cankarjevega doma je ob sobotnem odprtju dvanajstega literarnega festivala Fabula dodobra napolnila zgovorna škotska avtorica Janice Galloway, še pred literarnim nastopom Georgija Gospodinova, slovenskim bralcem že dobro znanega Bolgara, pa je na stol za gostujoče pisatelje na ponedeljkov večer sedel mladi francoski avtor Clément Bénech. Svoj prvenec z naslovom Slovensko poletje, ki ga zdaj lahko beremo tudi v slovenščini, je napisal pred dvema letoma, ko je imel komaj 21 let. Prav zato mladenič, ki mu v Franciji čez dva tedna izide že drugi roman Vstani in zasij, klepetavo meni, da še ni zares pravi pisatelj.
Pretirani popravki nesmiselni
Nadobudni sorbonski študent sodobne književnosti, ki je sprva študiral novinarstvo, a ta študij opustil, ker mu, kot pravi, bolj kot sintetična narava novinarskega posla ustreza svobodnost literature, je obiskovalce in predvsem obiskovalke Fabule očaral s citiranjem slavnih velikanov literature, denimo Wildovih aforizmov ali Proustove misli, da je edini način, da pišeš za vse, ta, da med pisanjem ne misliš na nikogar. V ponovno popravljanje že napisanega teksta seveda verjame, a hkrati vztraja, da preobilna revizija besedila ni konstruktivna.
Bénech se aktivno ukvarja tudi z razmerjem med besedilom in podobo, med drugim nekoč načrtuje roman, ki bo poleg fotografij vseboval še ilustracije in načrt stanovanja, še zmeraj pa ga zanima tudi psihoanaliza. Na vprašanje moderatorke Agate Tomažič, ali se je morda kdaj ukvarjal s filozofskimi teksti slavnega Slavoja Žižka, je Bénech, navdušen košarkar in teniški igralec, izstrelil: »Z Žižkom se nisem podrobneje ukvarjal, moj najljubši Slovenec je Goran Dragić!« In le kdo med občinstvom bi mu to lahko zameril.
Po navdih kar na Bled
Sicer pa Bénech, ki simpatično priznava, da je njegova poezija zanič, zato bo raje ostal pri prozi, že snuje nov roman – najbrž ga bo umestil v New York, pomembno vlogo pa bo v njem imel instagram. Za pisca, ki mu je menda nujno treba slediti na twitterju, to niti ni posebno nenavadno, saj ga moderna tehnologija fascinira – na omenjenem družabnem omrežju ima že 4000 sledilcev, njihovo radovednost pa redno servisira z domislicami na literarne in politične teme, tudi v obliki rimanih ironičnih dovtipov.
Ponovnega obiska Ljubljane je bil, če sklepamo tudi po zapisih na twitterju, Francoz vesel. Tokrat nas je obiskal že tretjič, obisk leta 2011 pa je tudi navdihnil njegov kratki roman Slovensko poletje. Ta upodablja ljubezensko zgodbo mladega para, ki na počitnicah v Sloveniji raziskuje Bled in Ljubljano, predvsem pa svoj vse bolj krhajoči se odnos. Avtor pojasnjuje, da je roman z vidika čustvenega doživljanja avtobiografski, vključena dejstva pa so stvar domišljije. Nekaj faktičnih zmot slovenski bralec res opazi, a Bénech pravi, da v romanu ne govori o realnosti, ampak je spomine prepletel z domišljijo. Avtorja bi lahko okrcali tudi zaradi pretirano naivne pripovedi in šibke slogovne moči romana, a tovrstna kritika najbrž bolj utemeljeno leti na organizatorje Fabule – zdi se, da so simpatičnega Francoza v goste povabili bolj zato, ker se njegov roman pač dogaja v Sloveniji. Kar je lahko tudi skrivni namig vsem tujim literatom, ki si želijo izkusiti ljubljansko pomlad v prvih dneh marca 2016.
