Delo z nič kaj patetičnim, temveč prej ironičnim tonom prek vsakdanjih zadev, kot so prhanje, opravljanje potrebe ali (samo)zadovoljevanje, detajlno naslika, kakšen utrip ima odraščanje brez intime, oropano samote. »Nisem mogla pisati, čeprav sem ta nagon nosila v sebi: nisem bila sama. Človek ne more pisati, če ni sam,« med drugim potoži pripovedovalka. V greznično življenje pa dvojčici potiska tudi okolica, vključno z njunimi starši, ki hčerama ne izkazujejo posebne ljubezni.
Na to vsebinsko ogrodje pisateljica postopoma obeša še vrsto drugih tematik, od makedonske materialne in duhovne revščine do smrti, verske gorečnosti ali migrantstva, vzdušje v devetdesetih pa vsekakor kroji tudi razpad Jugoslavije. Vsi ti tematski dodatki naredijo zgodbo bohotnejšo, polnejšo, dinamično, a tudi bolj difuzno in mestoma dolgovezno. Zajetna dolžina ter skorajda litanijsko ponavljanje nekaterih dejstev pa kličeta po večji pripovedni raznolikosti. Toda slogovne hibe avtorica uspe prikriti z inventivnostjo neutrudne imaginacije, ki skuje več udarnih dramatskih vrhuncev. Ob tem ne dopusti, da bi dogajanje kdaj zastalo, temveč ga prekrvavi s številnimi presunljivimi preobrati, ki pripoved zasukajo v nepričakovane smeri. S preprostimi in čistimi rezi knjiga brezkompromisno, a nenasilno odpira pore številnih psiholoških in družbenih problemov.
