Je pa eksotična žanrska zel po imenu Odpusti predvsem v funkciji kritike. Tudi kritike kritike (mesta). Roman žlahtno pisateljsko »trola«, a njegova metafizična plat je zresnjena: paranoičnost, teorije zarote, ideološka in medijska navlaka ter seveda zaplankana provincialnost, ki se davi s svojimi travmami. Avtorju je klavstrofobičnost majhnega srednjeevropskega mesta, tako je videti, obležala v želodcu. Dvig izbranih tematik na abstraktno raven, svečana obleka »metafizične kriminalke«, kakor je knjigo označil neki šaljivec, je zunanja podoba romana, v katerega jedru leži poskus obračuna s travmatičnimi danostmi malomeščanskega okolja. Predmet satire je mariborski slehernik v vsej svoji »mariborskosti«: pritlehnosti, škodoželjnosti, nevednosti in malenkostnosti. Tako lahka tarča medijsko-oblastnih manipulacij, da bi verjetno pograbil celo zgodbo o Štegrovem Velikem Orku. Roman zabavlja na račun lahkovernih ovc, (mestni) volkovi pa so večinoma odeti v žlahtno (samo)ironijo.
Z vidika preigravanja žanrskih norm je Odpusti simpatična, berljiva literarna kurioziteta in mestoma duhovita potegavščina. A četudi se dviguje na razumsko in sofisticirano formalistično raven, iz njega mezi bolj in manj artikuliran gnev nad mestom. Večja in bolj trapasto bizarna, kot sčasoma postaja teorija o zaroti, ki jo roman pervertira, bolj se kažejo škrbine drobnjakarskih frustracij in tendencioznih avtorskih sklepov. Roman je projektnega značaja, kot da bi pisec skušal postaviti klicaj zgodbi, ki se je že davno tega zaključila z zadnjo piko. Po svoje razumljivo in zato – odpuščeno.
