Prvi Literodrom, mednarodni festival literarnih praks v razvoju, si je že s svojim poimenovanjem oprtal težko breme. Kaj sploh pomenijo »literarne prakse v razvoju«? Upam si trditi, da je povprečen uživalec festivala – in na uvodni četrtkov večer je bilo takih vsaj nekaj ducatov radovednežev – svoj nadaljnji obisk upravičeno pogojil s stališčem, da svojega časa za nedoločeno duhamorno besedičenje še enih izpetih večerov o literaturi ne bo porabljal. Navsezadnje se je bolj udobno dolgočasiti doma kot pa v Cankarjevem domu; toda večeri, ki so prepletali branja in debate udeležencev z območja nekdanje Jugoslavije, niso razočarali.
Rešitev je transnacionalna
Moderator prvega večera Uroš Prah, sicer tudi soavtor programske zasnove festivala, si je delo ključno olajšal s premišljeno izbiro sogovornikov; mnenja so soočili trije pesniki. Bolj kot strogo avtorske so k pogovoru doprinesle praktične uredniške izkušnje Vladimirja Đurišića, ki je nekoč vodil regionalni (črnogorski) internetni portal ProLetter, in Bojana Savića Ostojića, soustanovitelja digitalnega srbskega časopisa za poezijo Agon, pa tudi teoretična podkovanost Muanisa Sinanovića. ProLetter je deloval na zavidljivi profesionalni ravni dve leti, dokler je bil lahko financiran »pod pretvezo«, namreč kot portal za slepe in slabovidne (kako prikladno za poezijo!) z močno avdiopodporo. Anekdotično torej v hiperkorektnem državnem sistemu za poezijo ni mogoče dobiti finančne podpore, pravi Đurišić, če ni zamaskirana v projekt za ljudi s posebnimi potrebami. Savić Ostojić ima z Agonom sicer drugačne začetke, pred petimi leti je nastal brez finančne podpore kot odziv na pomanjkanje prostora za objavljanje sodobne poezije, a ker načrtuje tudi tiskano izdajo, bo finančne partnerje potreboval.
Organizatorja Prah in Tibor Hrs Pandur sta nam naštela še nekaj podobnih projektov gostov Literodroma, na primer mednarodni makedonski pesniški festival Struga ali beograjski cikel branj Pesničenje. »Kadar govorimo o literarnih praksah v razvoju, mislimo predvsem na neodvisne digitalne platforme, branja in festivale v slogu Mladih rim,« dodaja Hrs Pandur.
Že, a kako s takimi literarnimi akcijami izoblikovati »nove oblike literarne politike«, ki akutno pozvanjajo v tonih »novega kulturnega modela«? Razpad Jugoslavije je na posamezne literarne trge v regiji seveda ključno vplival, zato gre politično gesto po mnenju gostov iskati najprej v nenehnem izpostavljanju zapostavljenega – torej književnosti, nato predvsem v decentralizaciji posameznih prostorov za objavo. Če Slovence omejuje jezik, omejujejo Hrvate, Srbe, Črnogorce in Bosance nacionalistična trenja, ki tudi literaturo vračajo v, z besedami Sinanovića, paradigmo nacionalne kulture. »Nekdanji Književni list, ki izhaja v Srbiji, se danes denimo imenuje Srbski književni list,« ponazarja Savić Ostojić. ProLetter in Agon sta tako videla rešitev v objavljanju tekstov v vseh jezikih nekdanje Jugoslavije in uživala privilegij transnacionalne literarne domovine. Ali kot rad provocira Đurišić: »Jaz sem ameriški pesnik, ki piše v črnogorščini.«
Spolnost je še vedno tabu
Manj informativen je bil petkov večer »seksta«, erotike, seksualnosti in identitete v literaturi, čeprav ni v osnovi nič manj (politično) obetal. Gostja iz Makedonije ter gosta iz Črne gore in Kosova so v neodločnem manevriranju voditeljskega dvojca spregovorili o položaju seksualnosti v pisanju mlade generacije v regiji – seksualnim tematikam se namreč v svojem delu posvečajo tudi sami.
Ärber Selmani, prištinski LGBT-pesnik, je simptomatičnost literarnega ustvarjanja na Balkanu povzel z besedami, da avtorji še vedno pišejo predvsem o političnih in zgodovinskih vprašanjih, zato pisanje mladih o erotiki nastopa kot upor preživelim tematikam. Pričakovano je družbena situacija na Kosovu seksualnim vsebinam radikalno nenaklonjena in se, kot dobro ugotavlja Prah, šele zdaj spopada z vprašanji, ki so Slovence zadevala v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. V Makedoniji je, pove Rumena Bužarovska, sicer za odtenek bolje kot na Kosovu, a se vprašanje erotične pisave še naprej preslikava predvsem na vprašanje spola in njegove vloge v ruralni družbi. Spolna represija, ki jo je Prah izpostavil kot značilnost pisave vseh treh gostov, izhaja po mnenju Rumene Bužarovske iz odnosa med moškim in žensko na Balkanu, ki ga avtorica v slišani kratki zgodbi denimo sprevrača z grotesknostjo. Podobno literatura prehiteva družbo v pisanju Stefana Boškovića, ki je potrdil žalostno črnogorsko realnost pomanjkanja pisateljic.
Namesto pričakovane inovativnosti je torej pogovor o boju intimnega z javnim ponudil bolj refleksijo polpreteklega – potrdil je ujetost literature v spone religije in nacionalizma ter seveda heteronormativnosti, a zgolj mimobežno, nepozorno pokazal na poetiko ustvarjalcev, ki so spone, tudi na račun izgona z lokalnega parnasa, strli.
Veliko skupno prebujanje
Sobotno veliko skupno branje je bilo toliko užitkarsko, kot je od literarnega večera s sicer domišljeno glasbeno atmosfero, a s kar štirinajstimi nastopajočimi, to sploh mogoče pričakovati. Med gosti, poleg omenjenih so nastopili še Marko Pogačar, Nenad Joldeski, Tea Tulić, Gašper Torkar, Katja Perat, Ivan Antić in drugi, sta menda največji aplavz publike požela nastop Bojana Savića Ostojića in videopoezija Monike Vrečar.
Upoštevajoč, da je bila forma literarnega večera podrejena predvsem izboru najboljšega, kar v revijalni obliki ponudi obsežen novi Idiot Balkan 2, lahko kvečjemu ugotovimo, da je mlada literatura zahodnega Balkana raznolika, bojevita in kakovostna. Idiotovci tako skupaj z balkanskimi kolegi upravičeno nastopajo proti diskurzu o neangažirani mladi »izgubljeni« generaciji, ki naj se ne bi (z)našla v literaturi kot vrednostni, finančni in ideološki mreži. To dokazujejo z že omenjeno svežo izdajo, ki nosi tehtno antologijsko vrednost mlade zahodnobalkanske literarne ustvarjalnosti, in ne nazadnje z Literodromom, dveh – če prav razumem – za zdaj še literarnih praks v razvoju, ki pa ciljata daleč. Predvsem daleč stran od lokalne anestezije.
