Povod za sredin debatni večer v SNG Drama Ljubljana, ki ga je moderiral Boštjan Narat, je bil izid knjige Umetnost in družba z izbranimi spisi nemškega skladatelja Richarda Wagnerja, ki ga tokrat spoznavamo v vlogi misleca; za izid je poskrbela založba Studia Humanitatis, izbor in spremna beseda sta delo muzikologa dr. Gregorja Pompeta, za prevod pa sta poskrbeli Tanja Petrič in Mojca Dobnikar.
Gre za Wagnerjeve spise oziroma fragmente iz spisov Umetnost in revolucija, Umetnina prihodnosti, Sporočilo prijateljem in Judovstvo v glasbi. Izdajatelji so dodali še spis filozofa Slavoja ŽižkaBrunhildino dejanje. S prevodom izbora Wagnerjevih filozofskih in družbenokritiških razmišljanj o umetnosti, kulturi in družbi dobivamo v našem prostoru še tisto »piko na i«, ki nam lahko pomaga zbistriti wagnerjanski mit, tudi v smislu njegovih nacionalističnih idej.
Dve skrajni drži do Wagnerja
Wagner tako s svojim delom kot tudi z osebnostjo vedno znova sproža različne odzive, poudarja avtor spremne besede, vzroki za obe skrajni drži pa so, paradoksno, isti. Koreninijo v izredno »močni« umetnosti, ki terja od poslušalca/gledalca več napora kot mnoga druga umetniška dela; Wagnerjeva umetnost želi biti več kot zgolj umetnost »lepega«, želi si prebijati tudi socialne, politične, ideološke in religiozne horizonte.
Čustva do Wagnerja so tako zelo raznolika, vedno pa zelo močna; na eni strani so številni privrženci, ki se organizirajo v posebna društva po vsem svetu, ter več let dolge čakalne dobe za vstopnice za festival v Bayreuthu, po drugi strani pa je marsikje prisotna velika averzija do Wagnerja, tudi v slovenski zgodovini, ko je bil več kot 50 let odsoten z odrov. Pompe meni: »Glasba je pogosto podvržena misli, da ne potrebuje refleksije, da gre za neko prostočasno dejavnost, vendar je glasba tudi dejavnost, kjer se misli, kar je ne nazadnje za svoja dela zahteval tudi Wagner. Pri tem pa ni mislil na umetnost v ozkem pomenu, ampak jo je razumel zelo široko.«
Glavnino tokrat izdanih spisov je Wagner napisal konec 40. in v začetku 50. let 19. stoletja pri znancih v Zürichu, v političnem azilu, in pisanje je bilo nekakšna pot, da je razmišljal ter razčistil svoje nove gledališke koncepte, ki so se sicer zdeli v umetniškem in v družbenem pogledu neuresničljivi. »Premišljeval jih je, zapisoval in živel z njimi na literaren in ne na glasbeni način. In večino tega, kar je Wagner zapisal, je tudi uresničeval,« pravi recenzent.
Od barikad do buržuja
Wagner se je očitno ukvarjal z vprašanji, s katerimi se ukvarjamo še danes – o razmerjih med umetnostjo in politiko, umetnostjo in državo, o kulturni politiki. Wagnerjeva pozicija se zdi celo precej radikalna: ukinitev svobodnega trga umetnin, osvoboditev dobičkarstva, podržavljanje gledališč, ki so bila do tedaj zasebne, kraljeve inštitucije, v katerih ni več prostora za pridobitniško logiko. »Tekst bi bil tudi za današnje razmere prelomen,« je prepričan Pompe.
Te ideje naj bi povzemal po takratni modernistični dobi, ki je razumela umetnost na povzdignjen način: umetnost omogoča svobodno gibanje, izražanje, daje odgovore tudi na eksistencialistična vprašanja in lahko nadomesti religijo. A če se je Wagner boril za to, da bi se gledališča podržavila, in tudi pomembno prispeval k temu procesu, današnja logika vsiljuje idejo, da je umetnost del trga, da je tržna. »Podržavljanje seveda tudi takrat ni pomenilo svobode gledališča, in tudi nikoli ne bomo vedeli, koliko egoistične kaplje je bilo v teh njegovih idejah. Wagner s svojim gledališčem, kot ga je videl sam, ni mogel prodreti, edina možna varianta se je zdela, da si bo neki premožen kralj podjarmil gledališče in mu omogoči uresničiti njegove glasbene vizije, kar se je potem na koncu na neki način tudi zgodilo, ko je Ludvig Bavarski financiral izgradnjo gledališča v Bayreuthu.«
Ideja nacionalnih gledališč v 19. stoletju se je navezovala tudi na takratne nacionalne težnje. Wagner v revolucionarnih idejah ni bil sam, je bil pa znotraj glasbenega diapazona nedvomno med prvimi. Pompe v teh idejah podržavljanja gledališč niti ne vidi toliko nacionalističnih teženj, gre bolj za težnje po spremembi koncepta gledališča samega.
Nepoboljšljivi revolucionar
Na Wagnerjevo družbenokritično mišljenje je vplivala predvsem situacija v Parizu, kjer se je spoznal s socialistično, če ne že komunistično mislijo, in to že po oktobrski revoluciji. V Nemčiji pa se je skušal spoznati z Mihailom Bakuninom in drugimi misleci skrajne levice, tudi anarhisti; sodeloval je v majski revoluciji v Dresdnu leta 1849, čemur je potem sledil večletni prebeg v Švico.
Revolucionarna faza pri Wagnerju se ne zdi samo neka mladostniška muha, je pa vprašanje, koliko je ta revolucionarnost dejansko zaznamovala njegovo umetniško delo. »Če beremo Wagnerja v celoti, potem vidimo, da se mu trije koncepti ves čas ponavljajo: revolucija, odrešitev in regeneracija. Ko jih pogledamo pobliže, vidimo, da gre za ene in iste koncepte, le različne jakosti, vsi pa govorijo o spremembi,« pravi Pompe.
Druga Wagnerjeva ideja je bila ideja močnega povezovanja; prepričan je bil, da lahko, če spremenimo družbo, spremenimo razmerja med ljudmi – in posledično bo tudi njegova umetnost postala zanimiva, kar pa je osebna plat revolucionarnega gibala. »Wagner je v Dresdnu seveda res bil na barikadah, ali je vihtel tudi orožje, se ne ve, zdi pa se mi, da je bolj vihtel jezik,« dodaja Pompe.
To, kar pa je pozneje dejansko spremenilo Wagnerjev pogled na svet, je bilo branje Schopenhauerjeve knjige Svet kot volja in predstava, ki ga je zamajala v različnih pogledih; iz aktivnega revolucionarja je postal pasiven. Zadnja leta v Bayreuthu, ko je že slaven živel v drugačnih družbenih okvirih, pa vendarle ni bil zadovoljen. Motile so ga druge stvari; želel si je združene Nemčije, vendar ne takšne, kot je nastala. Zato je spet iskal neke spremembe, tokrat usmerjen v notranjo izoliranost, svetovnonazorsko, religiozno. In o tem je govoril kot o regeneraciji religioznosti, vere, ki jo je treba spet razumeti bolj kompleksno – pomensko izprazniti verske simbole in jih napolniti z novo vsebino, kot denimo pri njegovi zadnji glasbeni drami Parsifal. Ideje sočutja, stiske in nuje še vedno krožijo, s tem pa kroži tudi ideja revolucije.
