V tej druščini je torej Genet napisal Zaljubljenega jetnika, ki uhaja vsem vzorcem in hkrati sodi v vse žanre. Pokojnemu dramatiku, ki so mu ta mesec na Broadwayu v New Yorku ponovno uprizorili Služkinje, je uspelo hkrati napisati spomine na elegantno prikrito osebno izkušnjo ljubimca palestinskega fedajina, v kateri se da ljubezensko razmerje zgolj slutiti. Hkrati je to gostobesedno literarno delo, ki uporablja narativne tehnike evropskega romana. Vendar ima tudi ambicije novinarskega pričevanja o nočnih pohodih gverilcev čez reko Jordan v Izrael, o poboju, ki ga je nad njimi zagrešil jordanski kralj Husein, in o pokolu v Sabri in Šatili v Bejrutu, kjer je izraelska vojska omogočila zavezniškim krščanskim milicam vdor v begunska taborišča in množičen zločin. Hkrati se ne boji politične analize.
V sijajnem prevodu Suzane Koncut Genet piše kot nekdanji oficir francoske tujske legije, ki je v mladih letih v Siriji prvič srečal arabski svet in ki knjigo konča s spoznanjem, da nikoli ni odkril, kje v njem je njegovo mesto. Knjiga, ki govori o ljubezni.
