S selitvijo v geriatrični blok pospeši Manica utrip vsej soseščini – žene postanejo ljubosumne, saj se njihovi možje znova zavejo, da so še živi. Vsi hodijo k sosedu, ki ima najboljši razgled na Maničino okno, skupinsko masturbirat kot v letih mozoljave idile. Fantje sodelujejo celo v gejevski epizodi, do seksa pride invalidni mladenič, ki se ga je pred tem usmilila edinole nuna, Toni se rad ljubi s kravami. Še je tovrstnih prizorov v Šteinbauerjevi knjigi, ki je morda res pisana kamasutra, a precej uboren roman.
Njegova snov morda zadovolji seksualno nerealizirane, medtem ko kvalitetnega čtiva željne, ki so v življenju kdaj že uzrli kakšno joško, pusti hladne. Pripovedovalci, ki se izmenjujejo v vsakem poglavju in so na različne načine povezani z Manico, sprva pritegnejo v igro na vrtiljaku, a se njihove izkušnje, četudi se avtor potrudi z idio- in dialekti, iztečejo zgolj v zabavljaško vajo v slogu. Končni vrtljaj privede Manico na začetek – slab seks je morda pripeljal do nosečnosti in, če verjamemo neprepričljivemu avtorju, do ljubezni. Slab seks se še vedno prodaja, slaba literatura že dolgo ne.
