Delo se namreč vsebinsko priklopi na resnične akcije gibanja 15o, še posebej na dogajanje znotraj tabora, postavljenega proti koncu leta 2011 pred Ljubljansko borzo, v katerem veliko časa preživi tudi protagonistka Kokoška. Prav ona je tista, ki obotavljivo predlaga, da se v besedi »borza« črko R prelepi s črko J, kar izvrže »boj za«. Kokoška je na neki način prispodoba celotne Slovenije, saj je pogosto negotova, počuti se drugorazredno in je včasih precej naivna, a tudi pogumna ter vztrajna. Svoje podvige rada primerja s posameznimi odseki iz življenja babice, nekdanje skojevke, čeprav meni, da je njena »slaba fotokopija«. V vmesnih etažah romana so v konturah skicirani tudi inserti iz Kokoškine lezbične zveze, ki znotraj vreščanja razjarjenih množic delujejo kot medklici intime.
Avtorici se popolnoma uspe pretihotapiti v mentaliteto protestnikov, najbrž zato, ker se je tudi sama pomešala med podpornike gibanja 15o. Njeno pripovedovanje pogosto drega v (samo)ironijo in zajedljivost, je očiščeno idealiziranja in nepotrebnih okraskov, a nikakor površinsko, le brez hreščanja in šumov. Tudi dialogi, ki povečini ubirajo ton preprostega ljudskega modrovanja, zvenijo prepričljivo, namreč boleče realistično. Medtem roman še zdaleč ni jezikovno enoličen, temveč lovi različne frekvence: od slenga do prefinjene govorice, manjkajo ne niti neologizmi, že nekakšen zaščitni znak pisave Vesne Lemaić. A najpomembneje je, da se skozi besede, ki iz prozne oblike včasih preidejo v pesniško, spet drugič v haikuje, »sliši« krik razlaščenih, lačnih, poteptanih, premraženih in emocionalno golih generacij.
