Zgodba Optimistov se nalaga skozi 99 prizorov, ustvarjenih kot močan približek filmskemu kadriranju. Ti izmenično izpostavljajo sedem glavnih junakov, nad katerimi bedi vsevedni pripovedovalec, ki sicer spretno galopira med različnimi značaji in premišljenimi dialogi, a njihove usode obroblja preveč premočrtno. Kljub dogajalni živosti umanjkajo intenzivnejši zapleti ter močan vrhunec, zaradi česar je pripoved v izteku pusta in vodena.
Valetič resda poskrbi, da bralec občuti, kako se humor iz generacije v generacijo spreminja, pa vendar na tem terenu ni povsem kos nekaterim svojim junakom. Lojze je namreč eden najbolj priznanih piscev humoresk in aforizmov, njegov sin Luka med prodornejšimi stand up komiki, hči Ela pa tudi z dvestopetdeseto ponovitvijo monokomedije privabi številno občinstvo, a iz ust trojice v resnici le redko mezi kaj smešnega in štosnega. Zdi se, da se je avtor v svoji duhovitosti namerno zakrčil, da ne bi morebiti zdrsnil v cenenost, kar je prav gotovo pozitivno »žrtvovanje«, toda z nekaj več humorja bi roman vseeno dobil trdnejše ogrodje. Navsezadnje si, kot pravi Ela, humoristi lahko vzamejo vso svobodo, ki se jim je zahoče.
