Iliada: Ep, ki se je zaključil, ni pa se iztekel

Razvejana zgodba vojne

Štiriindvajset spevov in 15.693 heksametrov dolgega besedila ni mogoče razumeti brez njegove razvpite predzgodbe, iz katere izvira mnogokrat uporabljena stalna besedna zveza »jabolko spora«. Trojanska vojna je po izročilu – kako tipično – izbruhnila zaradi nečimrnosti. Na svatbo morske nimfe Tetis in kralja Peleja so bili povabljeni vsi bogovi, razen boginje prepira Eride, ki se je za to precej negalantno ravnanje maščevala v skladu s svojo naravo. Med svate je vrgla zlato jabolko, na katerem je pisalo »za najlepšo«, ta nedolžni predmet pa je zanetil tekmovalnost med božanskimi Hero, Ateno in Afrodito. V sporu o tem, kateri bo pripadlo, je razsojal smrtnik Paris, ki je jabolko dodelil že tako prelestni in ljubljeni Afroditi. Ta mu je obljubila najlepšo žensko na svetu in mu naposled tudi pomagala pri ugrabitvi lepe Helene, žene špartanskega kralja Menelaja. S tem si je Paris nakopal ne le sovraštvo drugih dveh boginj, temveč tudi srd Menelaja in njegovega brata, mikenskega kralja Agamemnona. Zbrala sta vojsko in z njo odrinila proti Troji. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da francoska prestolnica nosi ime po krmežljavem trojanskem princu.

»Brez poznavanja Iliade ne morete razumeti velikega dela evropske književne in umetniške tradicije v antiki oziroma po njej,« je prepričana Slapšakova. Čeprav se ep osredotoča zlasti na zadnjih nekaj tednov zadnjega leta trojanske vojne, v svojem mojstrskem pripovednem zamahu aludira na vse pomembnejše etape večletnega dogajanja. Pripoved se začne in medias res ter napeljuje predvsem na razloge za izbruh kuge med grškimi vojaki in Ahilov izstop iz Agamemnonove vojske. Katalizator teh dogodkov je spet zamera zaradi ženske: Agamemnon se namreč po devetih dneh kuge odloči, da bo Trojancu Hrisu izročil njegovo zajeto hčer Hriseido, vendar v zameno zanjo ugrabi Ahilovo ujetnico Briseido. Po številnih sporih, pomiritvah, zatišju in ponovnem vzniku vojne, ki doseže vrhunec, ko trojanski princ Hektor ubije Ahilovega soborca Patrokla, se Ahil odloči maščevati prijateljevo smrt in se v izčrpavajoči grško-trojanski vojni znova angažira.

V boju s Hektorjem Ahil uporablja ščit, ki ga je zanj izdelal bog ognja Hefajst in prikazuje razmerja med svetovnimi nasprotji – med vojno in mirom, med delom in zabavo – ter nakazuje, da se človeško življenje in družba nikoli povsem ne osvobodita konfliktov. Ta motivni drobec je pomembna priča razplastenosti sveta. Kljub klavskim in krvavim epizodam je Iliada, opozarja Slapšakova, pacifističen ep – vojna v Iliadi je zlo: »V osnovi trojanske vojne leži pohlep, z ropanjem in nasiljem vred. Konec Iliade pa ni rušenje Troje, ampak sprava obupanega očeta in mladega, a nesrečnega ubijalca, Priama in Ahila, nad mrtvim telesom Hektorja.«

Ko se človek loči od narave

Z umorom in onečaščenjem Hektorjevega trupla dobi zalet davna prerokba Ahilove smrti, ki se sicer ne realizira v samem besedilu Iliade, jo pa vključujeta trojanski mit in kasnejše Ovidove Metamorfoze. Ahilova smrt je, kakopak, povezana z »ahilovo peto«, smrtonosno šibkostjo, ki lahko pokoplje še tako pogumnega in močnega posameznika. Priljubljena besedna zveza domuje v grški mitologiji: ob Ahilovem rojstvu je bilo namreč prerokovano, da bo umrl mlad, zato ga je njegova mati Tetis (prav tista, na katere poroki se je kotalilo sporno jabolko) potopila v magično reko Stiks, ki naj bi telo oblila z neuničljivostjo. Toda Tetis je sina ob tem držala za peto, v kateri se je tako zbrala vsa Ahilova ranljivost. Ubije ga Paris, ko ga z domnevno zastrupljeno puščico ustreli v peto. Motiv drobne, neopazne ranljivosti je, zanimivo, svojo domovinsko pravico dobil tudi v nordijski mitologiji, v liku boga svetlobe in čistosti Balderja.

Profesor na ljubljanski filozofski fakulteti Janez Vrečko v svoji knjigi Ep in tragedija opozori, da je Iliada najprej spev o Ahilovi smrtnosti, ki je ne more preprečiti niti njegova božanska mati; prav v tej smrtnosti se napaja njegov srd, ali drugače: po Vrečku je Ahil junak, ki se, še vedno živeč v epu, zave svoje umrljivosti in zato že govori jezik tragedije. Veliki ameriški literarni kritik George Steiner je hkrati prepričan, da je prva velika metafora tragedije prav padec Troje. Junak ve, da ne more premagati usode, a se z njo vendarle spopade – človekovi računi z bogovi v Iliadi prvič ostanejo neporavnani. Razkol med epskim in tragičnim se prevede tudi v razkol med cikličnim razumevanjem časa in resničnosti ter linearnim razumevanjem zgodovine: v Iliado se vrine specifično človeško stanje, ločeno od naravnega, ki je namesto obnovi zapisano minevanju.

Nepreštevne predelave

»Sodobnosti ne razumemo dobro prav zato, ker ne beremo preteklosti. Iliada govori o politiki, vojni, ljubezni, nasilju, maščevanju in o človekovem zavedanju smrtnosti – vse to počne malce bolj poglobljeno in bolj poetično kot Igra prestolov. Ko je staro pozabljeno, se nam zdi, da je novo edino pomembno,« je kritična Slapšakova. Da je Iliada kljub plehki pozornosti, ki jo privablja Igra prestolov, tudi po skoraj treh tisočletjih od nastanka kulturno še vedno izjemno relevantna, pa vseeno potrjujejo številne interpretacije, predelave in celo zlorabe njene snovi.

Z zlorabo seveda lahko razumemo tudi sodobne hollywoodske interpretacije konflikta, na primer blagajniško uspešnico (in pripovedni flop) Troja režiserja Wolfganga Petersena, sicer pa začetek zgodovine izposojanj motivov, likov in dogodkov Iliade ali samostojnih ubeseditev trojanske vojne sega še v antiko, v dela Ajshila, Sofokla in Evripida. Tam se je začel v metaforo razvijati motiv trojanskega konja, ki se ga pogosto zmotno povezuje z Iliado. Ta domiselna grška prevara je omenjena v Odiseji, najnatančneje pa jo prikaže Vergilova Eneida. Motiv se nanaša na noč, ko so Grki Trojancem podarili ogromnega lesenega konja, v katerem se je skrilo več kot dvajset grških vojakov z Odisejem na čelu, ki so za preostanek grške vojske – to so Trojanci zmotno videli odpluti – odprli vrata Troje. Metaforo so si v sodobnosti med drugim izposodili tudi v informacijski tehnologiji, kjer pomeni vrsto računalniškega virusa.

Od kulture do medicine

Srednji vek je poln svojstvenih potvorb mita, ki so se leta 1473 dovršile v prvi tiskani angleški knjigi z naslovom Recuyell of the Historyes of Troy, izvorno francoski romanci, ki grške junake upodablja na značilno srednjeveški galantni način. Srednjeveška kultura je trojanski vojni, zanemarjajoč Homerjevo ubeseditev, pripisovala veliko identifikacijsko moč; veliko evropskih dvorov je, denimo, svoje korenine izsledilo pri akterjih zgodovinske vojne – Britanijo naj bi ustanovil prav Trojanec Brutus. Zasnovo Iliade je v komediji Troilus in Kresida uporabil tudi William Shakespeare, pri čemer se je osredotočil na ljubezensko zgodbo med Priamovim sinom Troilusom in Trojanko Kresido, kakor jo je oblikoval Geoffrey Chaucer. Posebnost Shakespearovega besedila je predvsem ta, da Ahila prikazuje kot strahopetca, ki je najbolj krvavi del trojanske vojne preživel v zavetju svojega šotora in ladje.

Moderna doba se je Iliade na eni strani lotila problemsko, na drugi pa je trojansko vojno popularizirala do meje nerazpoznavnosti. Problematizirajočim ravnanjem poveljuje znameniti esej Simone Weil The Iliad or the Poem of Force (Iliada ali Pesem sile), ki je izšel kmalu po izbruhu druge svetovne vojne, v njem pa Weilova prikaže, kako vojna tako žrtev kot agresorja poniža na raven sužnja in topega avtomata. Pomemben je roman Kasandra kontroverzne vzhodnonemške avtorice Christe Wolf, saj obravnava položaj ženske v vojni; podzgodbe o Kasandri se je s podobnimi podtoni v svoji istoimenski tragediji pred leti lotil tudi Boris A. Novak. Prav tako je tloris osnovnega epskega zapleta Iliade v svoj nagrajeni znanstvenofantastični roman Ilium (kar je latinsko ime za Trojo) prenesel ameriški pisatelj Dan Simmons – konflikt je razširil na spor med Zemljo in Marsom. Trojanska vojna je ob vsem naštetem zaživela tudi v seriji stripov, naslovljeni Age of Bronze (Doba Brona), v popularni glasbi so o Ahilu prepevali Bob Dylan in Led Zeppelin, trojansko Heleno pa je v svojem legendarnem filmu Doktor Faust (1967) ugrabil celo Richard Burton. Osnovna dramaturška mreža Iliade in trojanske vojne je vpletena v nepreštevno zalogo kulturnih izdelkov, ob čemer (niti ne) preseneča dejstvo, da si je za poimenovanje medenične kosti besedo ilium izposodila tudi medicina.