Pomembnost komornega muziciranja. Vsi glasbeniki si ne želijo igrati v komornih skupinah – na akademiji je ta nekoč obvezen predmet danes izbiren, toda dekleta iz tria razmišljajo drugače. Igrati v komorni igri je dobro za higieno samega muziciranja, jem med vlogo solista ali člana orkestra. »Bolje se naučiš poslušati sebe, pozoren si na vsak detajl. Odgovornost se malce porazdeli, na odru je manj treme, to sproščenost pa potem lahko preneseš tudi v solistično igro,« razmišlja Katja Činč. Urška Horvat doda, da glasbenik tudi po človeški plati bolje deluje, saj se v skupini nauči prilagajati.
Značaji. V komorni skupini je poleg dobre uigranosti zelo pomembna značajska usklajenost. »Nekaj časa je treba igrati skupaj, da se ustvari skupna energija, po kateri je potem skupina prepoznavna: kako skupaj reagiramo, dihamo, kako skupaj začutimo napetost, če katera odigra malce po svoje,« pravi Horvatova. V skupini so demokratične, občasno pa ima katera le prednost, predvsem če na vaje prinese dobre ideje in dobro razpoloženje.
Trio di Parma. Kar zadeva komorno igro, za zdaj nad njimi bdi Trio di Parma. Spoznali so se pred dvema letoma na mojstrskem tečaju v Ljubljani. »V tistem tednu smo se zelo ujeli, veliko naredili in občutno smo napredovale,« pravi Urška Horvat. Na tem seminarju je bilo še nekaj komornih skupin, dve zdaj pri njih nadaljujeta specializacijo, poleg Tria Amarilis so to še Trio Gud. Na učnih urah delajo z dekleti vsi trije profesorji, literaturo izberejo same; če ima zahtevnejše parte klavir, z njimi intenzivneje dela Alberto Miodini, če je to violina, potem glavno besedo prevzame Ivan Rabaglia, v primeru violončela pa Enrico Bronzi. »Natrosijo sto in eno idejo, kaj vse lahko počnemo z glasbo in na kaj moramo biti pozorne v določeni skladbi. Izpostavijo tudi značilnosti in zakonitosti nekega skladatelja, medtem ko končne odločitve prepustijo nam,« pravi Lucija Mlakar.
Korak k samostojnosti. Na poti k samostojnosti profesorji zelo pomembno sooblikujejo mladega glasbenika. Dekleta pravijo, da od profesorja pričakujejo dobro usmerjanje in navajanje na samostojno delovanje ter spodbujanje k ustvarjalnosti. Horvatova in Činčeva bosta prihodnje leto vpisali še podiplomski študij za solo inštrumente. Prva si želi na konservatorij Royal de Musique de Mons v Belgijo k prof. violončela Davidu Cohenu, druga pa se bo izpopolnjevala na zagrebški akademiji pri armenskem pianistu prof. Rubenu Dalibaltayanu. A že zdaj obljubljata, da bo časa za Trio Amarilis vedno dovolj. Tudi pri Luciji Mlakar bo trio ostal na prednostnem seznamu, kajti komorna igra ji je pisana na kožo, zatrjuje. V službi v orkestru se ne vidi, čeprav rada igra v njem, že zdaj pa poučuje na Glasbeni šoli v Trebnjem in učenje, predvsem najmlajših, ji je v posebno veselje. »Ta hip smo že na stopnji, da moramo same razmišljati o prihodnosti, tako o repertoarju kot o naši profesionalni poti,« pravi Urška Horvat.
Druge zasedbe. Dekleta občasno igrajo še z drugimi glasbeniki. Pianistka Katja Činč je že v srednji šoli igrala v triu z violinistko Tanjo Sonc in čelistko Katjo Meljnikov, lani je večkrat spremljala dve violončelistki, sicer pa je priložnosti za korepetiranje vedno dovolj. Večinoma so violinske ali violončelistične sonate za klavir napisane še zahtevneje kot za solistični inštrument. Čelistka Urška Horvat projektno igra tudi v duetu s harmonikarjem Klemnom Lebnom, večinoma izvajata nemške sodobne komponiste.
Klasično-rockovska hiša. Glasbenice vadijo doma pri Katji Činč, ker je tam tudi klavir, starša pa sta tako in tako vajena vsega, saj je v drugem letniku klavirja na akademiji tudi druga hči. Doma imajo studio, oče je namreč znan rockovski glasbenik in producent Borut Činč, sicer klaviaturist legendarnih Buldožerjev. »Pri nas se večino časa od glasbe trese cela hiša,« se smeje Katja Činč.
Repertoar. »Rade izberemo takšen program, ki je všeč poslušalcem; izberemo eno skladbo iz resnejšega repertoarja, zraven pa dodamo lahkotnejše skladbe, kot so na primer dela Astorja Piazzolle. Morda ravno zato poslušalci z zanimanjem pridejo na naslednji koncert in bolj pozorno poslušajo tudi tisti težji del programa,« razmišlja Mlakarjeva. Ideje za nove skladbe velikokrat najdejo na Youtubu, kjer se najdejo tudi posnetki redkeje izvajanih del. Tako so prišle do ideje za naslednji projekt: Trio v g-molu skladatelja Ernesta Chaussona. Note po navadi naročajo iz tujine, saj so cenejše, pa tudi izbira je pestrejša.
Več plati glasbe. Ravnotežje med običajnim in umetniškim življenjem je naporno loviti, za dober končni rezultat je treba vložiti veliko časa in energije, pravijo dekleta. Predajanje glasbi je tako fizično kot psihično naporno, honorarji pa so ob tem mizerni. Na srečo jim je pomembneje, da na svojih nastopih uživajo v muziciranju. »Če nas glasba ne bi osrečevala, potem tega zagotovo ne bi počele, ker se samo s tem ne da preživeti,« ugotavlja Lucija Mlakar. Urška Horvat pa dodaja: »Glasba lahko na nas vpliva pozitivno ali negativno, odvisno od obdobja. Včasih je lahko glasbe tudi preveč, takrat si je treba vzeti premor. Name vpliva predvsem pozitivno, saj se lahko z njo izražam, sem ustvarjalna in prebujam fantazijo. Če sem slabe volje, mi glasba pomaga, da iz sebe odpravim slabe občutke. V takih primerih najraje igram Bacha, saj me zelo pomirja.«
Vizualna podoba. Dekleta se zavedajo, da je poleg tehničnega znanja in virtuoznosti potrebna tudi odrska karizma. Ugotavljajo pa tudi, da je vizualna podoba nedvomno dodana vrednost. Čeprav menda vsi poudarjajo, da je na prvem mestu kakovost, so na odru rade urejene, ker se tako počutijo dobro in samozavestno. Prepričane so tudi, da s tem izkažejo spoštovanje do poslušalcev.
