Knjigarna Behemot se zapira. Zanimivo pa je, da je za mnoge zaprla vrata že jeseni 2012. Ko se je preselila s priljubljene lokacije na Židovski stezi v preddverje Mestne galerije, so številni Ljubljančani potrebovali kar nekaj časa, da so se seznanili z novo lokacijo in se potem nanjo še navadili. Najbolj zvesti obiskovalci pa je za svojo niso sprejeli nikoli, razlaga Dean Ivandić, vodja te za Ljubljano silno dragocene knjigarne, ki je njeno ponudbo s knjigami v angleščini bogatila od jeseni 2005.
Kriv tudi »Amazon za telebane«
Behemota je požrl triglavi zmaj, kot ga imenuje Ivandić, za katerega je danes v knjigarni zadnji delovni dan. Kot hiter sklep se namreč ponuja misel, da je vzrok za zaprtje knjigarne morda gospodarska kriza, a Ivandić pojasnjuje, da je ta med tremi glavami v resnici najmanj požrešna. Glava, ki je odgriznila največ Behemota, se imenuje Book Depository, podjetje, ki ga je leta 2004 ustanovil eden od bivših Amazonovih sodelavcev in z njim zakrpal nekatere luknje, ki obstajajo v sistemu Amazona. Behemot se je z Amazonom zlahka kosal, saj je imel konkurenčne cene in zelo dober odzivni čas. Knjiga, ki jo je Amazon pošiljal mesec dni, je v Behemot prišla v tednu dni. Book Depository pa je nekakšen »Amazon za telebane«, pravi Ivandić, saj zaradi poštnine, ki naj je ne bi bilo, knjige stanejo 30 odstotkov manj.
Druga zmajeva glava nosi podobo digitalizirane knjige. Digitalizacija tekstovnih vsebin po Ivandiću ne pomeni le e-knjig, pač pa jo zagotavlja kultura kopiraj-prilepi. Knjige so postale enostavno dostopne na spletu, od koder jih po njegovem še vedno večino poberemo ilegalno. »Ljudje pač radi delimo,« pravi Ivandić, ki meni, da e-knjige, ki jih izdajajo založbe, prav zato ne bodo nikoli postale pomemben segment trga. »E-knjige so anomalija v sistemu, so poskus založnikov, da ohranijo profit.«
Selitev kot žebelj v krsto
Ivandić je problem padanja prodaje opazil že jeseni 2010. »Ljudi sem skušal motivirati za lokalno kupovanje, saj na tak način denar ostaja v našem sistemu, a to ni zaleglo, četudi so ljudje načeloma veliki podporniki lokalnega kupovanja.« V letu 2011 je promet upadel za 20 odstotkov, leto kasneje že za 50 odstotkov glede na ekonomsko ugodno leto 2009.
Selitev na Mestni trg je bila nazadnje posledica številnih prijateljev Behemota, ki so Ivandića spodbudili, da si premisli, ko bi se že skoraj odločil, da knjigarno zapre. Mestna občina Ljubljana mu je tedaj prišla nasproti z veliko posluha in po svojih najboljših močeh, pravi Ivandić. »Upal sem na neke vrste čudež, morda na simbiozo po vzoru sobivanja knjigarne v galeriji Škuc v 90. letih.« A časi so se za majhne neodvisne knjigarne spremenili nepovratno, usoda Behemota je bila v času selitve bržkone že zapečatena.
Umestitev na turistično frekventno točko tudi ni pomagala, da bi knjige v angleščini kupovali Nemci, Italijani in Japonci, ki oblegajo mesto. »To je ta tretja zmajeva glava v praksi. Ne obstaja več turist, ki kupuje tiskane knjige. Namesto da bi si ljudje naložili dodatno prtljago, potujejo s tablico, na kateri imajo 50 knjig. Še vedno obstajajo turisti, ki po mestih iščejo majhne, intimne, simpatične knjigarne in ti bi za svojega vzeli bivši Behemot, tega pa ne. Zadnje leto je pri nas kupoval predvsem tip turistov, ki kupujejo v muzejskih trgovinah.«
Behemot kot sistemska anomalija
Ministrstva za kulturo so sicer polna usta »raznolike in čim bolj dostopne knjige«, a Behemot od tega, tudi po lastni izbiri, ni imel prav veliko. Naš sistem javne podpore knjigam je namreč narejen za knjigo v slovenščini, ne angleščini; to velja za nacionalne kulturne politike po vsej Evropi. »Če prodajaš knjige v angleščini, naslavljaš del trga, ki bo knjigo kupil, še preden bo izšla v slovenskem prevodu, kjer bo seveda štirikrat dražja.« Behemot je lahko še tako priljubljen med bralci, a založništvu in knjigotrštvu v slovenščini ter sistemu, ki ju podpira, je v bistvu odveč.
Ivandić se je subvencij in druge javne podpore izogibal iz povsem načelnih razlogov. Spomni na Mojstra in Margareto (orjaški črni maček iz romana Bulgakova je namreč navdihnil ime knjigarne), kjer eden od junakov pravi nekako takole: »Nikoli nikogar ne prosite ničesar, še posebej če je močnejši od vas.« Ivandić verjame v to načelo. Sistem razpisov ima po njegovem vgrajeno logično napako, saj je način vladanja in obvladovanja nekega področja. »Zbere se skupina mladih, ki želi nekaj narediti, potem dobi denar in že naslednje leto se prostovoljno uklonijo zahtevam, pisanim in nepisanim, da lahko dobijo naslednjič še več.«
Ivandič je ponosen, da je knjigarno, ki je svojevrstna »sistemska anomalija«, kot eden redkih brez vsake pomoči oblasti (če odštejemo brezplačen najem zadnje leto dni) vodil osem let. O nadaljnjem delu v panogi ne razmišlja.
