Tudi v Ljubljani smo pred kratkim imeli »platonovski simpozij« oziroma mednarodni kolokvij, ki ga je pod naslovom »Kaj storiti s seksom?« priredilo Društvo za teoretsko psihoanalizo. Udeleženci kolokvija Keti Chukhrov, Mladen Dolar, Aaron Schuster, Oksana Timofejeva, Alenka Zupančič Žerdin in Slavoj Žižek so si to vprašanje zastavili prav v zvezi s spisom Platonova Antiseksus (ta je bil v angleškem prevodu objavljen v newyorški reviji Cabinet, dostopni na spletu). V tem spisu se Platonov predstavlja kot prevajalec reklamne brošure za seksualni pripomoček, imenovan antiseksus, ki ga družba Berkman, Chateloy and Son Ltd. prodaja že skoraj po vsem svetu in bi rada osvojila še sovjetski trg. Ta naprava je opisana kot elektromagnetni instrument, namenjen reguliranju seksualnosti »in skupaj z njo in zaradi nje tudi najvišje človekove funkcije – njegove duše«.
S to napravo je vse, se pravi tako seksualnost kot spiritualnost, dobesedno v uporabnikovih rokah. Kot piše prodajni agent za sovjetske dežele Yakov Habsburg, gre namreč za oboje: »Naša družba je bila poklicana, da reši globalni človeški problem spolnosti in duše… Seksualni element smo potegnili iz človeških odnosov in utrli pot za bolj spiritualno prijateljstvo.« Spis prodajnega agenta dopolnjujejo še pričevanja znanih osebnosti: na primer Forda jr., ki meni, da bo ta instrument »popolnoma odpravil prostitucijo« in »osvobodil mlade delavce prisile, da se poročijo, kar bo stabiliziralo njihove proračune, zato jim ne bo treba zviševati mezd«, Gandija (»Bolje je izliti seme v kos kovine… kot pa v nemočno telo človeškega bitja, ki je ustvarjeno za prijateljstvo, ideje in svetost«), zvezdnika Douglasa Fairbanksa, ki pravi, da so moški z antiseksusom pridobili »neodvisnost od ženske muhavosti«; ekonomista Keynesa, ki je prepričan, da je antiseksus »bolj učinkovit kot vsaka ekonomska reforma, naj bo še tako revolucionarna«, in Mussolinija (»Vsak fašist mora imeti svoj antiseksus«); za formalističnega literarnega teoretika Viktorja Šklovskega pa gre pri antiseksusu za formo, ne pa vsebino, ki je sploh ni, za formo, ki je v »stilu avtomatične dobe«. Edino Charlie Chaplin je proti antiseksusu, ker da ne omogoča »žive interakcije med človeškima dušama«, dejanske bližine, v kateri si duši dihata na usta, se tako obogatita ena na račun druge ter »se med surovim spolnim odnosom tako šele zares začutita«. Na ta Chaplinov ugovor se je brž odzval gospod Berkman iz omenjene družbe in zagotovil, da bodo napravo tako izpopolnili, da bo poustvarila tudi takšne občutke.
Antiseksus je torej naprava za spolno samozadovoljevanje, ampak zakaj se potem rajši ne imenuje proseksus? Kako ali zakaj bi bila naprava, namenjena izpolnjevanju seksualnih želja, antiseksualna? Če je res antiseksualna, odgovarja Aaron Schuster, tedaj pač ne v smislu zatiranja spolnosti, marveč v smislu njene regulacije in kontrole. »Najboljši način reguliranja spolnosti ni ta, da jo zadušiš, ampak ta, da ji priskrbiš zadovoljitev. Kar antiseksus obljublja, je ugodje brez sitnosti.« Toda ta spis Platonova le ni tako nedvoumen. V njem je več stvari: satira kapitalističnega poblagovljenja in komercializacije spolnosti, ideja radikalnega iztrebljenja spolnosti, tehnološka manipulacija z našimi najbolj notranjimi občutki, strojni gon smrti, sovjetska regulacija vsakdanjega življenja, revolucionarni asketizem. Antiseksus Platonova je vendarle tudi dokument ruske revolucionarne avantgarde, ki je postavljala pod vprašaj vse utečene ideje o človeški družbi in predlagala nove modele za politiko, etiko, estetiko in tako naprej. Seveda je nastopilo tudi vprašanje seksualnosti, ki se je znašlo v navzkrižju dveh protislovnih teženj: na eni strani je bila ideja splošne seksualne osvoboditve vseh »buržoaznih« predsodkov in zakonskih prepovedi, na drugi revolucionarni asketizem, ki je v odrekanju seksualnosti videl pogoj za izgradnjo novega sveta. Schuster je to dilemo povzel z vprašanjem: naj bo osvobojena seksualnost ali pa naj bo človeštvo osvobojeno seksualnosti? Je seksualnost predmet ali ovira emancipacije?
Kaj torej storiti s seksualnostjo? Ta je očitno problem, kot je 20 let pred Platonovim ugotovil Sigmund Freud v Treh razpravah o teoriji seksualnosti (1905). Odkritje infantilne seksualnosti je Freuda napeljalo k ločitvi seksualnega od genitalnega, glede seksualnega nagona pa je ugotovil, da nima niti naravnega objekta niti naravnega cilja; tako imenovana normalna seksualnost se mora razviti iz parcialnih nagonov, od katerih vsak reprezentira to, kar bi bila perverzija, če bi se ognili normalizaciji; vsak od teh nagonov je parcialen glede na svoj cilj, ki je zadovoljitev tega nagona, ne pa spolna združitev, in glede na svoj objekt, ki se nikoli ne identificira s spolnim partnerjem. Spolnost je torej nekaj zelo razkosanega, »seksualno vzdraženje«, pravi Freud, pa »nastaja kot stranski učinek cele vrste notranjih procesov«; celo tako neugodni afekti, kot sta strah in groza, lahko preidejo na seksualnost.
Alenka Zupančič Žerdin je primerjala seksualnost s paradoksnim statusom bajeslovnega konja z rogom: o tem vemo, kako izgleda, čeprav empirično ne obstaja; s seksualnostjo pa je prav obratno – ta empirično obstaja, ne poznamo pa njene Ideje, njenega bistva. Kaj pa nam o tem pove Antiseksus Platonova? Tu je seksualnost videti problematična, ker implicira človeške odnose, namreč tako, da jih komplicira: seks je napoti dobrim človeškim odnosom. Z napravo antiseksus pa pridemo do spolne zadovoljitve brez drugega. In prav v tem vidi Alenka Zupančič Žerdin zmoto te naprave, ki predpostavlja, da v masturbacijskem užitku ni drugega: »Vsak užitek, tudi najbolj samoten, predpostavlja drugega.« Za to gre tudi v Dolarjevi prispodobi, ki je seksualnost umestila med jedilnik in hrano: kot ni hrane brez menija fantazije, tako je tudi s seksualnostjo.
