Zato ni le priročno, pač pa je ključno, da je Vovk za potrebe svojega pisanja »obhodil« mnoga ključna obstoječa berila o Coetzeeju. Monografski pregled nad snovjo namreč avtorju omogoča, da slovenskemu bralcu svoje delo elegantno in jedrnato ukroji po meri treh različnih Coetzeejevih snovnih preokupacij. Taka gradnja knjige omogoča troje samostojnih branj, usklajenih z osvojenim avtorjevim opusom ali zanimanjem za posamezna vprašanja opusa. V prvem eseju nas pelje čez nemara najbolj bralsko »prijazen« del nobelovčevega opusa, ki je pod naslovom Prizori iz podeželskega življenja izhajal kot avtorjeva avtobiografija v treh delih. Tod Vovk ponuja predvsem teoretski razmislek o »mejah in merah« pisanja avtobiografije, pri čemer zaledno razlaga tudi koncept autrebiografije, ki ga je za potrebe svojih Prizorov, napisanih v neznačilni tretji osebi ednine, predlagal Coetzee sam. Vovk razkriva in utemeljuje, kar je ob pozornem branju trilogije mogoče slutiti. Da gre za plod Coetzeejevega poglobljenega ukvarjanja z možnostmi pisanja spominov, pri čemer je rezultat tako prepričljiv pretežno zato, ker se je zavedal omejitev in pasti, ki si jih je s podvigom nastavil.
Srednji esej pelje v srce Coetzeejeve literarne dežele, »apartheidovski« del opusa, ki je literarni znanosti doslej tudi najbolje služil, pri čemer pa Vovk ugotavlja, da so rezultati vrednotenja šestih »osrednjih« del pogosto kontradiktorni in vse prej kot neproblematični. Zlasti zanimiv je zadnji esej, v katerem se Vovk posveča enemu od kasnejših Coetzeejevih pisateljskih in intelektualnih zanimanj, ko se v njegovih delih poznih 90. let izrišejo vprašanja pravic živali, do neke mere tudi advokatura zanje. Zlasti zanimiv, ker je ta del Coetzeejevega dela mnoge njegove sledilce in interprete pustil zmedene in praznih rok, medtem ko Vovk novoporojeno avtorjevo zanimanje prepričljivo vpne v poprej zgrajeno literarno stavbo. Dobrodošla in točna je na tem mestu Vovkova ugotovitev, da pomeni njegovo nenadno in le na videz presenetljivo zanimanje za živali le »razširitev področja boja« na vsa živa bitja, univerzalizacijo nekaterih ključnih spoznanj, ki smo jih v poprejšnjih delih zasledovali skozi dileme človečnosti, empatije, sočutja in etike. Vovkove interpretacije kot celota ustvarijo podobo avtorja, ki ga določata njegov analitičen pristop k ustvarjalnemu procesu in osebna filozofija, ki jo je zmogel artikulirati na najbolj kompleksno polnovreden način. Presenetljiv rezultat Vovkovega dela je slika avtorja z razvojno logičnim, smiselnim, notranje koherentnim, celo poenotenim opusom, ki se je zdel na prvi pogled motivno in tematsko bistveno močneje razvejan.
Specifika Vovkovega knjižnega podviga je njegova zvrstna mejnost, saj se esejistični pristop vseskozi in dosledno oplaja v analitičnem, o čemer priča tudi znanstveni aparat knjige. Urban Vovk podpisuje delo, ki nedvomno premore esejistično gibkost in osnovno literarno ustrojenost besedil, vendar je njegova velika odlika, da v literarni svet Coetzeeja stopa čez teoretsko čistino in s tem v pisanje o svojem predmetu vnaša določen pojmovni red. Bralska navdušenost in intelektualna fascinacija z avtorskim delom Coetzeeja sta ravno prav udušeni s plastjo resnega raziskovalnega nastopa in marljivega osmišljevalnega dela, kar nazadnje rodi prepričljive interpretacije.
Urban Vovk je spisal nepogrešljivo sekundarno berilo, kadar se srečamo bodisi s posameznim Coetzeejevim delom bodisi se opusa lotimo kot celote. Če bo pri prvi »metodi« branja vsekakor dobrodošel avtorjev analitično-raziskovalni prispevek, bi se pri drugi »metodi« za še bolj hvaležnega utegnil izkazati avtorjev poglobljen bralski uvid, izražen skozi esejistične pasaže, s katerim je mogoče nazadnje prevetriti lastno bralsko izkušnjo.